Poišči pomoč

Narcisizem in depresija: tako različna in hkrati tako podobna

Predstavljajmo si – malo za šalo, malo za res – prvo srečanje skupine anonimnih narcisov. Pozdravni govor bi šel nekako takole: »Dobrodošli v skupini anonimnih narcisov. Preden začnemo, spregovorimo najprej malo o meni …« Sledil bi neskončen govor o lastni večvrednosti, ki bi ga lahko povzeli v treh stavkih, in sicer:
»Jaz sem najboljši.«
»Ne morem se motiti.«
»Drugi bi morali biti kot jaz.«

Le kakšna bi bila usoda takšne skupine? Ostali v skupini sploh ne bi prišli do besede, zato bi bili izjemno užaljeni. Nekateri bi se zjokali nad lastno nesrečo, drugi bi kuhali zamero, kakšen med njimi tudi maščevanje. Na naslednje srečanje skupine ne bi bilo nikogar, razen tistega, ki je imel na prvem srečanju pozdravni govor. Ker ne bi bilo nikogar, bi bil neskončno užaljen, kuhal bi zamero ali celo maščevanje. Njemu se pa to res ne more in ne sme zgoditi.

Ljudje z izkušnjo narcistične osebnostne motnje potrebujejo druge, da jih poslušajo, cenijo, poveličujejo, se jim priklanjajo, dobrikajo. Če tega ni, ostanejo brez »narcistične hrane«. Brez hrane pa se ne da živeti, človek je življenjsko ogrožen. Zato se ljudje z izkušnjo narcistične motnje na pomanjkanje »narcistične hrane« odzovejo tako burno in divje. Gre jim za življenje.

Če bi iskali človeka z izrazito nasprotno predstavo o sebi, ki jo ima človek z izkušnjo narcistične osebnostne motnje, bi ga lahko našli v človeku, ki doživlja depresijo. Ta bi o sebi rekel, da je najslabši človek na svetu, da dela same napake, da je kriv vsega mogočega.

Vendar sta si človek z izkušnjo narcistične motnje in človek z izkušnjo depresije, ki sta si tako različna, hkrati v določenih načinih razmišljanja tudi zelo podobna. V čem je ta podobnost? Najprej jo lahko vidimo v tem, da sta oba bolj osredotočena nase in manj povezana z drugimi. Ta večja osredotočenost nase in manjša povezanost z drugimi se kaže tudi v pretirani uporabi osebnega zaimka prve osebe ednine (»jaz«) in skoparjenju z osebnimi zaimki druge in tretje osebe (na primer »ti«, »on_a«, »oni_e«). Podobna sta si tudi v tem, da imata oba črno-bel pogled na svet. Pri obeh je torej pogosta spoznavna popačenost ali kognitivna distorzija, ki se imenuje razmišljanje po načelu vse ali nič. To pa se kaže tudi v tem, da pretiravata z besedami, ki izražajo popoln kategoričen obseg ali verjetnost, na primer »vedno«, »nič«, »popolnoma«.

<< Nazaj na zanimivosti