Poišči pomoč

Narcisizem in imperativ uspeha za vsako ceno

»Kajti naveličaš se samo novega. Starega se ne naveličaš nikdar.«                                                                                       Kierkegaard, Ali – ali, 1843, 130

V zadnjem času se pojavlja vse več raziskav, ki ugotavljajo, kakšne učinke ima osebnostna struktura v socialnih razmerjih. Veliko raziskav se izvaja posebej na področju psihologije dela in organizacije, na katerem preučujejo učinke raznih osebnostnih struktur in lastnosti na zaposljivost. Na primer Paunonen idr. (2006) ugotavljajo, da obstaja povezava med narcistično osebnostno organizacijo in doseganjem višjih vodstvenih položajev med zaposlenimi v podjetjih. O’Reilly idr. (2014) pa so ugotovili, da generalni direktorji z narcističnimi osebnostnimi lastnostmi v povprečju prejmejo višje plače in nadomestila kot njihovi kolegi, ki nimajo tako močno izraženih nekaterih narcističnih lastnosti. V zanimivi študiji so Paulhus idr. (2013) ocenili, da se osebe z močneje izraženimi narcističnimi lastnostmi v splošnem bolje obnesejo na razgovorih za službo, saj demonstrirajo bolj dejavno samopromocijsko vedenje, samohvalo, socialne spretnosti in zmožnost konformističnega socialnega prilagajanja. Čeprav se nam zdi nekako samoumevno, zakaj je tako, moramo kljub temu pridobljene rezultate podvreči premisleku in teoriji, s pomočjo katere lahko npr. pojasnimo, zakaj so zgoraj omenjene lastnosti v očeh ocenjevalcev in kadrovikov očitno bolj zaželene in zakaj naredijo močnejši vtis.

Narcistične vrednote in narcistično vedenje moramo obravnavati tudi kot družbene fenomene, ki niso zvedljivi le na klinično prakso in individualno patologijo. Že Freud je poudarjal kontinuum med normalnim in odklonskim, iz česar izhaja dejstvo, da nam klinični opisi narcisističnih osebnostnih motenj – za razliko od njegovih opisov histerične simptomatike – veliko povedo tudi o tipu subjektivnosti v sodobnih družbah. Tako Lasch v svojem delu Kultura narcisizma (1979) opredeljuje narcistično kulturo kot kulturo, pri kateri sta vsaka »svobodna«, liberalna dejavnost in odnos do življenja opredeljena s hedonistično potrebo po zadovoljevanju lastnih potreb s poudarkom na socialnem statusu in družbeni moči (ideal katerega je »the self-made man«). Lasch vznik »patološkega narcisa« povezuje z izgubo moči tradicionalnih avtoritet in »klavstrofobijo zakonov« ter z vznikom ideologije »osebne svobode« v tržno in medijsko posredovanem svetu. Potrošniška ideologija sili ljudi, naj si sami postavljajo meje in svobodno definirajo in redefinirajo svojo lastno identiteto, iz česar izhaja nekakšna posredna zahteva po fluidnosti osebne identitete. V ta dispozitiv pa se vpisuje tudi ideologija samospoznavanja in kompulzivne introspekcije, ki je v drugi polovici prejšnjega stoletja zadobila pogon in je pripomogla k družbenemu proizvajanju in formiranju narcistične subjektivitete. Lasch (2012, 267) denimo zapiše:

»Naša družba je torej narcisistična v dvojnem smislu. Ljudje z narcisistično osebnostjo, ki sicer niso nujno številčnejši, igrajo v sodobnem življenju zelo vidne vloge in se nemalokrat zavihtijo na najpomembnejše položaje. Ti zvezdniki, ki živijo od nekritičnega občudovanja množic, narekujejo tok javnega in tudi zasebnega življenja, saj mašinerija zvezdništva ne priznava meja med javno in zasebno sfero. Beautiful people oziroma lepi in bogati – če uporabimo ta zgovorni izraz, ki ne zajema samo premožnih svetovnih popotnikov, temveč tudi vse tiste, ki se, četudi samo za kratek čas, sončijo v polnem soju kamer – živijo fantazijo o narcisističnem uspehu. Ta ne vsebuje ničesar drugega kot željo biti silno občudovan, občudovan ne zaradi konkretnih dosežkov, temveč zgolj zaradi sebe, nekritično in brez zadržkov.«

Iz tega izhaja, da ima narcistična osebnost do (so)ljudi neko temeljno nezaupanje, svoj konformizem in socialno prilagojenost (ki se lahko manifestira kot navidezen upor), travestijo, manipuliranje, zavajanje z namenom očaranja drugih in uspeh za vsako ceno pa racionalizira tako, da si misli: »Treba je biti pameten« (beri: preračunljiv, ciničen). Hkrati pa se na smrt boji separacije, saj ta povzroči neizmerno tesnobo pred tem, da bi se narcisov jaz izpraznil, izničil, razblinil. Ker imajo do drugih instrumentalen odnos, jih vidijo le v luči koristnosti, da služijo njihovi potrebi po pozornosti, odobravanju in občudovanju. Tako kot narcistična osebnost vrednoti sebe, vrednoti tudi druge ljudi, celo bližnje, in sicer kot nekakšno sredstvo za dosego lastnega cilja, tj. povišanje lastne vrednosti v očeh drugega. Lastna vrednost je tako pridobljena oz. občutena le na podlagi primerjave z drugimi, ki so obenem vir vse nevarnosti za vrednost subjekta. Tako strukturirani protislovni odnosi silijo narcistično strukturirane osebnosti v socialne konflikte, frustracijo, občutja zavisti, ljubosumja in obenem nekritičnega idealiziranja določenih oseb, od katerih so tako ali drugače odvisni, npr. idoli, s katerimi se identificirajo. Narcistična osebnostna struktura vpliva tudi na percepcijo užitka, ki je nekako pozunanjen, saj uživa samo takrat, ko drugi opazijo in priznavajo njegovo ali njeno uživanje – s takšnim užitkom je povezano npr. objavljanje fotografij in javnih sporočil na socialnih omrežjih. Le preko tega, da učinkujejo na drugega – da skušajo v drugem vzbuditi zavist in željo po takšnem izkustvu –, narcisi sami najbolj uživajo.

Lasch (2012, 38) dodaja: »Narcisov navidezni uvid v lastno stanje, ki je navadno izražen v klišejih iz govorice psihiatrije, mu služi kot sredstvo za odvračanje kritike in zavračanje odgovornosti za lastna dejanja.« Torej narcistična osebnost v resnici ni tako svobodna, kot se postavlja da je, marveč so njena dejanja, čutenje in mišljenje vselej pogojeni s pričakovanji in ljubeznijo drugega. Tudi npr. cinizem in distanca lahko služita obrambni funkciji jaza, in sicer tako, da narcistični subjekt daje videz, da »ve«, kako se stvarem streže, in da ni naiven kot ostali povprečneži, »ovce«. Zasužnjenost ne izvira neposredno od zunanjih zahtev, marveč iz instance, ki jo Freud imenuje nadjaz, ki je nekakšna ponotranjena družbena instanca. To implicira, da so tudi okovi ponotranjeni in so del samega jaza, ki se vselej meri in vzpostavlja v razmerju do nadjaza, ki ga kontrolira in mu zapoveduje. Siloviti imperativ nadjaza, nam tako neprestano vzbuja občutek krivde in trpljenje, ker nikoli nismo dovolj srečni, uspešni in ne uživamo dovolj – tako kot uživajo drugi.

Skozi socializacijo in medijsko posredovano ideologijo smo v sodobni družbi pridobili takšen nadjaz, ki nam zapoveduje, naj ne zapravljamo časa, da je življenje le eno in kratko ipd., kar povečuje tesnobo ter izgorelost, ki nas sabotirata in nam preprečujeta užitek ter porajata vseobsegajoči občutek praznine, izgubljenosti. Tako zaradi neučakanosti bežimo v razvedrilo, kratkočasenje, distrakcijo, prenasičenost s stvarmi, informacijami, dogodki, interakcijami, ki posledično postanejo banalni in nesmiselni. Obenem se lahko vprašamo, zakaj nam je sploh v prvi vrsti tako naporno prenašati čas – kar izkusimo v dolgočasju kot težo/uteženost časa samega. Se morda skriva odgovor v tem, da moramo s časom prenašati samega sebe, svoj neadekvatni, manjkavi jaz? Narcistični odnos do časa lahko opišemo tako: ne more (po)čakati na svoj čas, zato čas ubija (z neprestano aktivnostjo, socializacijo, delom ipd.) – kot temu pogovorno pravimo. Egomanični, po novih dražljajih in izkušnjah hlastajoči jaz pa lahko v trenutku naključja, ki ga iztiri, regresira v infantilni, prazni jaz, ki ga razžirajo zavist, tesnoba, dolgčas, izgorelost in občutek praznine.

»Smo v svetu, v katerem je vedno več informacij in vedno manj smisla.«                                                   Baudrillard, Simulaker in simulacija, 1999, 15

Literatura

Lasch, C. (2012). Kultura narcisizma. Ljubljana: Mladinska knjiga.

O'Reilly III, C. A., Doerr, B., Caldwell, D. F., & Chatman, J. A. (2014). Narcissistic CEOs and executive compensation. The Leadership Quarterly, 25(2), 218–231.

Paulhus, D. L., Westlake, B. G., Calvez, S. S., & Harms, P. D. (2013). Self‐presentation style in job interviews: The role of personality and culture. Journal of Applied Social Psychology, 43(10), 2042–2059.

Paunonen, S. V., Lönnqvist, J. E., Verkasalo, M., Leikas, S., & Nissinen, V. (2006). Narcissism and emergent leadership in military cadets. The Leadership Quarterly, 17(5), 475–486.