Poišči pomoč

Zakaj se pri nekaterih ljudeh pojavi mejna osebnostna motnja, pri drugih pa ne?

Katero diagnozo bi lažje razkrili družini in prijateljem, diagnozo depresivne motnje ali mejne osebnostne motnje? Večini se zdi diagnoza MOM bolj negativna, saj velja splošno prepričanje, da je za depresijo odgovorno neko kemično neravnovesje v telesu, medtem ko osebnostno motnjo spremlja prizvok, da je nekaj narobe s samo osebnostjo, za kar si je ta delno sama kriva. To seveda ni res, saj je za nastanek obeh motenj, kot tudi nešteto drugih bolezni, odgovorna kombinacija številnih genetskih in okoljskih dejavnikov.

Nestabilno čustvovanje, negativni medosebni odnosi, nejasna identiteta in samopoškodovalno vedenje so v 50 do 60 % dedni in povečujejo verjetnost kasnejših travmatičnih življenjskih dogodkov, kot je npr. ločitev ali izguba službe. Raziskave so pokazale, da lahko 40 % depresivne motnje in 69 % mejne osebnostne motnje pojasnimo z genetiko in dednostjo, pri čemer pri obeh sodeluje veliko istih genov.

Za razvoj motnje sov veliki meri odgovorni okolje in izkušnje nekoga v tem okolju. Zakaj pa se v istem okolju nekomu razvije mejna osebnostna motnja, drugemu pa ne? Ključna je interakcija med geni in okoljem. Če je otrok genetsko bolj občutljiv na težave v medosebnih odnosih in ima čustveno nestabilnega starša, ki bo nanj npr. pogosto kričal in se neustrezno odzival, bo imel otrok večjo verjetnost za razvoj mejne osebnostne motnje, v bolj spodbudnem okolju pa do tega morda ne bo prišlo.

Med glavnimi dejavniki tveganja za razvoj MOM so zlorabe in zanemarjanje v otroštvu, problematično družinsko okolje ter nizek socioekonomski status.

<< Nazaj na zanimivosti