Včasih pri osebi opazimo nenavadno vedenje in razmišljanje, ki sta utemeljena v izkrivljeni interpretaciji sveta. Tako kot pri drugih osebnostnih motnjah, tudi pri shizotipski osebnostni motnji vzorci vedenja, mišljenja in čustvovanja odstopajo od pričakovanj kulturnega okolja.
Beseda shizotip je okrajšava za »shizofren fenotip«, ki jo je leta 1956 oblikoval madžarski psihoanalitik Sandor Rado.
Shizotipske motnje ni enostavno pojasniti. Strokovnjaki razlagajo, da je ta na meji med »pravimi« duševnimi motnjami (kot sta npr. shizofrenija ali bipolarna motnja) in osebnostnimi motnjami (kot sta npr. narcistična ali paranoidna osebnostna motnja).
Včasih so shizotipsko motnjo poimenovali tudi psihopatska shizofrenija ali latentna shizofrenija. Verjetno je imelo v preteklosti kar nekaj bolnikov z diagnozo shizofrenije v resnici shizotipsko motnjo.
Psihiatrija in klinična psihologija shizotipsko osebnostno motnjo uvrščata v skupino t. i. čudaških oz. ekscentričnih osebnostnih motenj, kamor sodita še shizoidna in paranoidna osebnostna motnja.
Za osebo z izkušnjo shizotipske osebnostne motnje, ki jo nekateri raziskovalci opišejo kot blago shizofrenijo, je značilen intenziven vzorec socialnih in medosebnih primanjkljajev. Človek s shizotipsko osebnostno motnjo doživlja močno neugodje v medosebnih odnosih, prav tako je precej socialno nespreten, pogosto doživlja kognitivna izkrivljanja in se ekscentrično vede.
Za psihiatrično diagnozo shizotipske osebnostne motnje mora oseba ustrezati petim izmed spodaj naštetih kriterijev:
- Nanašalne (interpretativne, nelogične) ideje
- Neobičajna prepričanja ali magično mišljenje, ki vplivajo na vedenje (magija, čarovništvo, branje misli …)
- Neobičajne zaznavne izkušnje, vključujoč telesne iluzije
- Nenavadno razmišljanje in govorjenje
- Sumničavost ali paranoidna ideacija
- Neprimerno, kratkotrajno močno čustvovanje, ki ga lahko spremlja zmanjšana zmožnost razsojanja
- Nenavadno ali čudaško vedenje
- Pomanjkanje tesnih prijateljev in zaupnikov poleg bližnjih sorodnikov
- Pretirana socialna anksioznost, ki izhaja iz paranoičnih strahov
Motnja se pojavlja pri 3 odstotkih prebivalstva, večkrat pri moških, najpogosteje v zgodnji odraslosti. Potek pri osebah z dotično diagnozo je kroničen, pri nekaterih pa se lahko razvije v shizofrenijo ali v druge psihotične motnje.
Shizotipska osebnostna motnja je dedna, pogosto se pojavi pri sorodnikih oseb s shizofrenijo ali drugimi psihotičnimi motnjami.
Od shizoidne in paranoidne osebnostne motnje jo lahko ločimo zaradi prisotnosti čudaških vzorcev; prav tako imajo osebe s shizotipsko osebnostno motnjo pogosteje sorodnike z izkušnjo shizofrenije. Za razliko od shizofrenije, pri shizotipski osebnostni motnji ni prisotne psihotične izkušnje.
Osebam lahko pomaga procesna psihoterapija, predlaga se vključenost v socialno delo, psihiater jim navadno predpiše antipsihotike in antidepresive z namenom, da jim stabilizira razpoloženje. Nekateri tovrstni klienti so vključeni v različne kulte in sekte, verjamejo v okultno itd. Zato mora terapevt na to gledati s profesionalno toleranco in razumevanjem. Ključno je namreč poudariti, da je omenjena motnja pogosto neustrezno obravnavana.
Kljub nenavadnemu načinu razmišljanja in čustvovanja, si veliko oseb z izkušnjo te motnje ustvari družino, se zaposli in živi funkcionalno ter zadovoljno življenje.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
