Poišči pomoč

Stigma in diskriminacija LGBT oseb vodi v prepozno in neustrezno obravnavo

V zadnjih desetletjih je prišlo do sprememb glede splošnega družbenega sprejemanja LGBT (lezbične, gej, biseksualne in transseksualne osebe) prebivalstva. Raziskave, ki obravnavajo njihov dostop do storitev na področju duševnega zdravja, so potrdile, da ti ljudje pri dostopu do služb pogosto doživljajo stigmatizacijo ali diskriminacijo. Stigmatizacija ali diskriminacija vodita v prepozno obravnavo ali njeno opuščanje. Pokazalo se je tudi, da imajo pogosto manj družbene podpore kot heteroseksualne osebe, zlasti če živijo v regijah, kjer je malo LGBT ljudi ali pa niso vidni, ali pa v primerih, ko so zaradi svoje spolne identitete doživeli negativen odnos družine oziroma bližnjih. Raziskave so nadalje potrdile, da imajo slabše duševno zdravje zlasti LGBT mladostniki. Ko govorimo o samostigmi, torej ponotranjenju negativnih prepričanj družbe, govorimo tudi o t. i. ponotranjeni homofobiji, ko oseba s težavami ponotranji tako negativne družbene predstave o duševnem zdravju kot tudi o LGBT osebah. Zaradi izkušenj stigmatizacije so lahko te osebe še posebej občutljive za doživljanje zavračanja, ker jih je strah nadaljnje stigmatizacije pa lahko skrivajo svojo spolno identiteto oziroma usmerjenost. V medosebnih odnosih zlasti mladostniki pogosto doživljajo viktimizacijo, zastraševanje ter zavračanje od staršev. Doživljajo tudi različne oblike nasilja, zlasti v javnih prostorih.

LGBT osebe doživljajo tudi strukturno stigmo. Primera tovrstne stigme sta na primer odsotnost zaposlitvenih politik nediskriminacije glede na spolno usmerjenost in odsotnost sankcij v primeru zločinov iz sovražnosti zaradi spolne usmerjenosti oziroma identitete. Raziskave v ZDA so tozadevno potrdile, da je odsotnost takšnih politik v posameznih zveznih državah dvigala raven težav v duševnem zdravju LGBT ljudi.

V slovenskem prostoru ugotavljamo dokajšnjo odsotnost raziskav o duševnem zdravju te skupine ljudi, a raziskava zavoda Transakcija je med 113-imi transpolnimi osebami na primer pokazala, da je kar 65 % udeleženk oziroma udeležencev raziskave izkusilo depresijo, 58 % pa samomorilne misli. Tudi v raziskavi med 751-imi LGBT osebami, starimi med 16 in 30 let, pomemben delež poroča o nesprejetosti njihove spolne identitete in usmerjenosti v različnih kontekstih; na primer 17 % jih poroča, da jih starši ne sprejemajo.

LGBT osebe torej izkušajo raznolike socialne in ekonomske neenakosti, ki so lahko dejavnik tveganja za slabše duševno zdravje. Nekatere se dogajajo na ravni medosebnih odnosov, na primer socialna izključenost in nadlegovanje, druge pa so posledica eksplicitnih odrekanj določenih pravic na sistemski ravni: na primer prepoved LGBT porok in posvojitev ter diskriminacija pri zaposlovanju.

Vira raziskav:

Koletnik, L. J. (2019). Raziskava vsakdanje življenje transspolnih oseb v Sloveniji. Zavod TransAkcija.

Perger, N., Muršec, S. in Štefanec, V. (2018). Vsakdanje življenje mladih LGBTIQ+ oseb v Sloveniji ali »To, da imam svoje jebene pravice«. Društvo Parada ponosa.

Imate težave s samostigmo? Preverite >>

<< Nazaj na zanimivosti o stigmi