Iščete strokovnjaka za pomoč v duševni stiski?

Preseganje moralnega in medicinskega razumevanja zasvojenosti

Filozofinja Hanna Pickard je koncept »odgovornosti brez obsojanja« razvila kot alternativo prevladujočima načinoma razumevanja zasvojenosti. Tradicionalno se zasvojenost razlaga bodisi kot moralni problem bodisi kot bolezen. Moralni model predpostavlja, da je posameznik za zlorabo psihoaktivnih snovi odgovoren zaradi lastnih slabih odločitev, zato pogosto vodi v to, da se posameznika zaradi takšne zlorabe obsoja, zaznamuje kot družbeno nesprejemljivega in se mu pripisuje osebne pomanjkljivosti, kot so šibkost, sebičnost ali lenoba. Nasprotno medicinski model zasvojenost razume kot nevrobiološko bolezen, pri kateri posameznik izgubi nadzor nad svojim vedenjem. Čeprav naj bi tak pogled zmanjšal zaznamovanost z zasvojenostjo kot nečim družbeno nesprejemljivim, raziskave kažejo, da to ne drži vedno, saj lahko posameznika prikaže kot nemočnega in brez možnosti vpliva na lastno okrevanje.

Hanna Pickard predlaga drugačen pristop, ki združuje priznanje človekove zmožnosti odločanja z razumevanjem okoliščin, v katerih se zasvojenost razvije. Pri tem se opira tudi na delo nevroznanstvenika Marca Lewisa, ki zasvojenost razume kot proces učenja in prilagajanja možganov, ne pa kot neizogibno bolezen. Tak pogled poudarja, da imajo ljudje kljub odvisnosti določeno stopnjo nadzora nad svojim vedenjem ter da sta občutek lastne zmožnosti delovanja in dejavno sodelovanje pomembna pri okrevanju. Raziskave, na katere se sklicuje Pickard, kažejo, da številni ljudje zasvojenost premagajo brez formalnega zdravljenja, pogosto ob pomembnih življenjskih spremembah in pojavu novih ciljev ali pa ob drugih privlačnejših možnostih, ki lahko zmanjšajo pomen uporabe psihoaktivnih snovi.

Osrednje sporočilo pristopa »odgovornosti brez obsojanja« je razlikovanje med prevzemanjem odgovornosti in obsojanjem človeka zaradi njegovega vedenja. Posameznika je mogoče spodbujati, da prevzame odgovornost za svoja dejanja in njihove posledice, ne da bi ga zaradi tega moralno razvrednotili ali stigmatizirali. Tak pristop omogoča, da strokovnjaki od ljudi pričakujejo dejavno sodelovanje pri spremembi vedenja, hkrati pa ohranjajo spoštljiv, sočuten in podporen odnos. Hanna Pickard je pristop razvijala tudi na podlagi svojih izkušenj z delom v terapevtski skupnosti, kjer so člane spodbujali k prevzemanju odgovornosti zase in za druge, ne da bi jih pri tem obsojali. Ključnega pomena sta iskrena povratna informacija in razumevanje razlogov, ki so posameznika pripeljali do škodljivega vedenja.

Avtorica modela »odgovornosti brez obsojanja« opozarja tudi, da zasvojenosti ni mogoče razumeti brez širšega družbenega okvirja. Revščina, brezdomstvo, travmatične izkušnje, nasilje in družbena izključenost pomembno omejujejo možnosti izbire ter pogosto prispevajo k razvoju zasvojenosti. Zato odgovornost ni le na posamezniku, temveč tudi na družbi, ki z neenakostmi in pomanjkljivo podporo soustvarja okoliščine, v katerih se težave poglabljajo. Bolj pravična družba lahko posameznikom omogoči več resničnih možnosti za spremembo življenjskega sloga.

Model »odgovornosti brez obsojanja« tako predstavlja pomemben premik v razmišljanju o zasvojenosti. Namesto iskanja krivcev spodbuja razumevanje človekovega delovanja, krepitev njegove samostojnosti ter razvoj terapevtskih odnosov, ki temeljijo na zaupanju, spoštovanju in upanju. Tak pristop zmanjšuje stigmo, hkrati pa posamezniku priznava zmožnost prevzemanja odgovornosti in spreminjanja lastnega vedenja. Tako ponuja obetavno izhodišče za razmislek o obravnavi zasvojenosti, ki upošteva posameznikovo zmožnost delovanja ter psihološke in širše družbene okoliščine, v katerih se zasvojenost razvija in ohranja.

Vir: Pickard, H. (2017). Responsibility without blame for addiction. Neuroethics, 10(1), 169–180. https://doi.org/10.1007/s12152-017-9293-6

Imate težave s samostigmo? Preverite >>

<< Nazaj na zanimivosti o stigmi