V iskalniku pomoči lahko poiščete stike različnih strokovnjakov (psihologi, psihiatri in pedopsihiatri, psihoterapevti, socialni delavci), ki so vam na voljo v vašem kraju oz. regiji bivanja.
V nedavni študiji med mladimi odraslimi v Kanadi so izpostavili štiri ključne strategije, s katerimi se ljudje soočajo z zaznamovanostjo s samopoškodovanjem kot nečim družbeno nesprejemljivim.
Prvo strategijo so poimenovali molk zaradi sramu. Udeleženci študije so pogosto navajali, da stigma, povezana s samopoškodovanjem, prispeva k negativnim subjektivnim občutkom zaradi takšnega vedenja. Nekateri so pojasnili, da to izhaja iz odzivov ljudi na posameznike, ki se samopoškodujejo. To so včasih izrazili splošno, brez neposrednega sklicevanja na osebne izkušnje. Drugi so se sklicevali na lastne izkušnje, da bi pokazali, kako so jih odzivi drugih prizadeli in v njih vzbudili občutke pomanjkljivosti ter manjvrednosti v primerjavi z drugimi.
Drugo strategijo so imenovali neizgovorjena, a občutena stigma. Pri teh ljudeh se je pojavil občutek zaznamovanosti tudi brez neposrednih ali očitnih opazk drugih. Udeleženci so opisovali, da lahko drugi opazijo posledice njihovega samopoškodovanja, predvsem poškodbe ali brazgotine. Telesne posledice so doživljali kot »dokaz« njihove pretekle izkušnje samopoškodovanja, ki po njihovem mnenju pri drugih sproža sodbe.
Tretja strategija je predvidevanje in izogibanje stigmi, kar pomeni, da ljudje stigme, povezane s samopoškodovanjem, niso neposredno občutili, pogosto zato, ker takšnega vedenja niso razkrili. Predvidevali so, da bi to sprožilo negativne odzive drugih, ki so se jim želeli izogniti.
Zadnjo strategijo so poimenovali vztrajnost sence stigme. Tu je bila pogosto prisotna tema sramu in občutka utišanosti, kar je podobno prvi strategiji, vendar je tu glavni poudarek na vztrajni oziroma dolgotrajni naravi stigme. Udeleženci so opisovali, kako dolgotrajen občutek sramu povzroča zaskrbljenost glede tega, kako bi se drugi odzvali, če bi izvedeli za njihovo samopoškodovanje. To lahko spremlja želja, da bi samopoškodovalno vedenje razložili na način, ki bi spodbudil k njegovemu boljšemu razumevanju. Pri drugih pa je skrb glede odzivov izhajala iz prepričanja, da jih drugi ne bi videli takšnih, kot so danes – kot odporne ljudi, ki so vztrajali kljub težavam.
Bolj poglobljeno obravnavanje stigme, povezane s samopoškodovalnim vedenjem, bi lahko imelo za posledico več iskanja pomoči (npr. z zmanjševanjem pričakovane ali ponotranjene stigme) ter izboljšalo kakovost obravnave v kliničnih in drugih okoljih.
Vir: Lewis, S.P., Collaton, J., Pugh, R.L. et al. The lived experience of self-injury stigma and its psychosocial impact: a thematic analysis. BMC Psychol 13, 563 (2025). https://doi.org/10.1186/s40359-025-02664-6
© 2026 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
