
Pogosta in klinično zelo pomembna je soobolevnostnost (ali komorbidnost) pri motnjah razpoloženja (kot so depresija, anksiozne motnje in bipolarna motnja) in motnjah zaradi zlorabe psihoaktivnih snovi (kot so alkohol, kokain, heroin). Raziskave kažejo, da ima več kot tretjina ljudi z motnjami razpoloženja tudi težave z zasvojenostjo, kar lahko oteži diagnosticiranje in zdravljenje.
Prepoznavanje soobolevnosti je zahtevno, saj znaki ene motnje lahko prikrijejo znake druge. Na primer, človek z depresijo lahko poseže po alkoholu kot obliki samopomoči, kar začasno zmanjša stisko, a dolgoročno poglablja depresijo. Klinična ocena mora zato vključevati izčrpne podatke o bolnikovem stanju pred boleznijo, uporabo vnaprej določenih diagnostičnih orodij in pogosto tudi sodelovanje različnih strokovnjakov (psihiater, klinični psiholog, psihoterapevt).
Obravnava soobolevnostnih motenj mora biti celostna in hkratna – to pomeni, da se motenj ne sme obravnavati ločeno. Učinkoviti pristopi so preplet zdravljenja z zdravili (antidepresivi, stabilizatorji razpoloženja) in psihoterapije. Pomembna je tudi dolgotrajna podpora in vključevanje v rehabilitacijske programe, ki pospešijo okrevanje in preprečujejo vrnitve že ozdravljenega na stara pota.