Pravijo, da smo mi, mladi, svetloba. Da nosimo upanje in prihodnost. Da moramo sijati za tiste, ki ugašajo, in za tiste, ki se šele rojevajo. Danes sem spet slišala tisti stavek: »Ti si še mlada, ti ne veš, kaj je utrujenost.« In naslednjega: »Mi nismo imeli takih priložnosti kot vi.« Kot da je to nekakšna zamenjava: oni so garali in zdaj moramo mi zanje sijati, predvsem pa ne jamrati. Ampak kako naj povem, da včasih ne sijem? Da samo gorim in se počutim, kot da se v meni nekaj žge?
Vsi pravijo, da je lepo, da ostajam na kmetiji. Da je osvežujoče videti mladega človeka, ki ne beži v mesto. Da jim dajem upanje. Smejim se in kimam. Še sama bi rada verjela v to podobo srečnega mladega kmeta.
Danes, ko sem ostala sama v štali, sem s kravami govorila tišje kot ponavadi. Nisem jim pela Kekčeve pesmi kot tiste dni, ko se skušam uspešno držati pokonci. Bala sem se, da bi mi iz glasu ušel tisti pravi jaz, ki ni za druge in javnost. Tisti, ki je utrujen. Ki ne zmore. Ki se boji, da bo v nekem trenutku prišel do konca svoje moči in takrat ne bo nikogar, ki bi rekel: »Skupaj zmoremo.«
Vsako jutro si rečem: »Danes bo drugače«. In potem spet tečem med opravili, kot da lahko prehitim občutek, da nikoli ni dovolj. Dovolj dela. Dovolj veselja. Dovolj mene. Mama pravi, da se moram samo bolj organizirati. Da nimam jasno postavljenih prioritet. Da bo lažje, če se »zberem«. Ampak ni v tem težava, kajne? Težava je, da ni pavze. Ni občutka, da si naredil dovolj.
In če rečem, da je pretežko, to ne pomeni, da bodo vsi stopili bližje in rekli: »Pomagali ti bomo.« Pomeni, da bodo skomignili in rekli: »No, saj smo vedeli, da tega ne boš zmogla.« In potem bo še težje. Ker ni bilo nikoli rečeno: »Skupaj zmoremo«. Bilo je samo: »Zdaj je na tebi, in če ti ne gre, potem je bilo zaman.«
In to je tista misel, ki najbolj peče. Ne delo. Ne utrujenost. Ampak strah, da ne bom uspela dokazati, da so imeli prav. Da tega ne bi smela početi. Da nisem dovolj »jeklena«. Tako kot je dedek, ki mi sicer vsak dan pove, kako imam vso moč, ki je sam nima več. In si mislim – kdaj postaneš »jeklen«? Ali je to nekaj, kar se zgodi, ko dovolj časa stiskaš zobe, ali je nekaj, kar te preprosto mori toliko časa, da se nekega dne zbudiš in ne čutiš več?
Ne vem. Vem pa, da bom jutri spet vstala. Spet naredila vse, kar je treba. Spet se nasmehnila, ko bo treba. In če bo dovolj dober dan, bom morda spet zapela kravam. Ne zato, ker bi si to ta trenutek tako želela… Dedek je bil v življenju tudi večkrat utrujen. Tolikokrat je želel nehati. Ampak ni. Ne zaradi jekla. Zaradi tega, ker so bili okoli njega ljudje, ki jih ni mogel pustiti na cedilu. Morda pa vprašanje ni, ali sem dovolj močna. Morda je vprašanje, ali bom zmogla poiskati ljudi, ki ne bodo dopustili, da bi se zlomila.
© 2025 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
