V iskalniku pomoči lahko poiščete stike različnih strokovnjakov (psihologi, psihiatri in pedopsihiatri, psihoterapevti, socialni delavci), ki so vam na voljo v vašem kraju oz. regiji bivanja.
Ura še niti sedem ni odbila in naša hiša že diši po domači orehovi potici in rženem kruhu. Naša babica speče potic za celo vas. V šali, v kateri je dosti resnice, ji velikokrat rečem, da bi jih lahko prodajala. Ona pa pravi, da se ljubezni pač ne da prodajati. Z veseljem peče potice cele dneve in noči, še z večjim veseljem pa gre k sosedom, prijateljem, znancem na obisk s polno košaro dobrot. Sama pravi, da je največja sreča in zadovoljstvo to, da lahko nekoga osrečiš, da v njegovih očeh vidiš hvaležnost, veselje.
S svojo babico se popolnoma strinjam. Solidarnost je vrednota, ki dandanes ni zelo pogosta. Nisem prepričan, da vsi sploh razumejo to besedo. Da si solidaren ne pomeni samo, da pomagaš nekomu, ki je v hudi stiski, in da je nekdo, do kogar smo bili solidarni, revež, da se nam mora smiliti. Solidarnost seveda pomeni tudi medsebojno pomoč, vendar pomeni tudi, da znamo osrečiti človeka, narediti kaj dobrega, lepega za prijatelja, četudi ne potrebuje pomoči. Solidarnost pomeni sodelovanje, da smo zmožni empatije do sočloveka, pomeni pa lahko tudi podporo, strinjanje z določenim mnenjem ter zavest o skupnosti, o medsebojni povezanosti posameznikov, zlasti v družbenem življenju.
Solidarnost je močna, lepa, izpopolnjujoča, težko se je naučimo ali jo usvojimo, saj je zanjo potrebno veliko ponižnosti, empatije, spoštovanja in sodelovanja, česar pa nismo zmeraj vsi zmožni. Rekel bi, da je vsak čas posebej primeren za razmislek o vrednotah, življenjskem stilu, naših ciljih. V postnem času se mnogi odpovedo določenim živilom, vendar postni čas ni namenjen samo temu. Namenjen je samorefleksiji, samoobvladovanju in menim, da tudi solidarnosti. Vsak dan bi morali biti solidarni do ljudi, živali, do sveta. Vendar, če vsaj danes vsi skupaj pomislimo, kaj lahko storimo za prijatelje, družinske člane, sosede, da jim polepšamo dan, bomo storili ogromno. Večkrat ko se bomo spomnili na ljudi, ki nam veliko pomenijo, in jim to z dejanji tudi pokazali, bolj nam bo to prešlo v navado, srečnejši bomo in svet bo lepši.
Zelo pomemben del dneva, tedna ali pa zgolj meseca bi morala biti samorefleksija. Sploh dandanes, ko stvari v svetu delujejo vedno hitreje, čas je vedno bolj pomembna komponenta v naših življenjih, ki je nikoli ni dovolj. Zato je pomembno, da se znamo tu in tam tudi ustaviti, zadihati s polnimi pljuči, se zazreti v prekrasno zvezdno nebo in razmisliti, kaj si sploh želimo v življenju, ali počnemo stvari, ki nas osrečujejo, kaj so naši cilji, smo danes kaj bližje tem ciljem, kot smo bili včeraj … Vprašanja lahko kmalu postanejo precej kompleksna, težko najdemo odgovore nanje. Toda če želimo živeti polno, srečno življenje, je nujno, da poiščemo odgovore nanje.
Ko se tudi sam poglobim v ta in podobna vprašanja, z veseljem ugotovim, da je po vseh teh letih moja glavna strast in ljubezen še vedno kmetijstvo. Ljubezen do obdelovanja slovenske zemlje so mi v gene vcepili že moji predniki. Zelo sem ponosen nanje. Vedno se s spoštovanjem spominjam vseh njihovih dosežkov in s strahom razmišljam, če bom kdaj upravičil pričakovanja in se jim s ponosom postavil ob bok. Četudi imam veliko strast do kmetovanja, velikokrat pridejo dnevi, ko se vprašam, pa kaj za vraga delam narobe, da ne gre nič v pravo smer. Pogosto se mi zdi, da samo jaz mislim drugače kot vsi ostali. Torej sem jaz nor, je z menoj nekaj narobe? Pa grem po stare knjige svojih prednikov, ki so si pridno zapisovali vsa opravila, vremenske pojave, politično stanje v državi, še posebej s področja kmetijstva. Zapiske preberem enkrat pa še enkrat. Ugotovim, da morda vseeno nisem tako nor. Ali je slovenska kmečka pamet res izkoreninjena? Ali so ljudje, ki ustvarjajo slovensko politiko, sploh kdaj poprijeli za vile ali motiko? V takšnih trenutkih se počutim žalostno, brez moči. Potem pa se spet spomnim vseh uspehov naših prednikov in naenkrat začutim neko moč, energijo, da zmoremo, da je v slogi moč.
Morda pa sosed misli enako kot jaz, potem sva že dva! Samo skupaj nam lahko uspe v Sloveniji obuditi zdravo kmečko pamet! Čisto vsak je pomemben del celotne skupnosti. In veste kaj, jesti pa morajo prav vsi, in to čisto vsak dan! Zatorej ne jadikujte in se smilite samim sebi doma, odločite se, da si želite spremembo, pojdite na obisk k sosedu, povprašajte ga po počutju. Pomagajmo drug drugemu, naj nihče ne bije težkih bitk sam. S skupnimi močmi pa nam enkrat morda celo lahko uspe vrniti zdravo kmečko pamet med Slovence.
Veste, kaj pa meni nariše nasmeh na obraz in osuši solzne oči? Ko grem z babico na obisk k njeni oddaljeni starejši znanki in vidim, da se babica smeji in joče hkrati, da gleda gospo, ki se joka od sreče, ker je dobila domačo orehovo potico.
© 2026 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
