V iskalniku pomoči lahko poiščete stike različnih strokovnjakov (psihologi, psihiatri in pedopsihiatri, psihoterapevti, socialni delavci), ki so vam na voljo v vašem kraju oz. regiji bivanja.
Včasih si vzamem čas in preberem kakšno bolj zahtevno čtivo. Ne da mi Kmečki glas, Družina in lokalni časopis niso dovolj, a vseeno pravijo, da smo mi, mladi kmetje, prihodnost, in bi morali biti najbolj izobraženi, razgledani, učljivi in »načitani«. Tokrat je bilo moje čtivo dodatek k Zakonu o delovnih razmerjih, ki ureja pravico do odklopa. Ni prvič, da razmišljam o tem. Pa vendar skoraj vsakič pomislim na kakšno šalo ali dve, s katerima bi lahko polepšala dan marsikateremu kmetu.
Ja, vem, v vsaki stvari se najde nekaj dobrega. Tudi v tem se da najti. Preprečevanje izgorelosti, ravnovesje med delovnim časom in zasebnim življenjem, povečano produktivnost in zdravje ter dobro počutje zaposlenih si vsekakor želim tudi zase in za svoje živali. Čeprav še (vedno) ne vem, kdo od nas je tu zaposleni, kdo delavec in kdo nadrejeni, šef.
Zahtevnejšo obravnavo se sicer, kot pišejo v pravnem okvirju pristojnega ministrstva, pričakuje od delodajalcev, ki presegajo normative moje kmetije, pa vendar – kako naj sama vključim predloge in udejanjenje pravice do odklopa v svoj življenjski slog?
Kako naj bom kadarkoli v dnevu nedosegljiva za stranke, sodelavce (družino) in jasno, živali? Kdo od nas, ki delamo na kmetiji, bo v sindikatu in postavljal pogoje, se pritoževal čez prekomerno delo in neizplačane nadure? Kaj bom naredila ob vremenskih ujmah, ki niso več slučajne, ampak »pač del kmetijstva, ki sem si ga izbrala«? Bo res pomagalo že to, da ostale, ki mi pomagajo na kmetiji, poskusim ozavestiti o njihovih pravicah do odklopa in jim omogočim ustrezno izobraževanje?
Razumem, pri reševanju težav je nekje»treba začeti«. Problematično tu je, da je dodatek o pravici do odklopa spisan kot rešitev zgolj za (če sem iskrena) zaposlene v javnih službah, za katere plačujemo »ostali«, ki živimo v drugačnem ritmu. Takole gre – kolikor delam, toliko imam.
Pa saj kmetje nismo edini z nekoliko drugačnim delovnim časom. Tudi podjetniki in zaposleni v zasebnem sektorju razumejo, da delovni čas ni vedno od 7. do 15. ure ali od 8. do 16. ure in z jasno predpisanimi odmori, ampak je prilagodljiv kot elastika, ki se vedno raztegne, ko je treba še nekaj postoriti. Se pa z njo razteza tudi zaslužek. Dodatek pri kmetih je (še) v tem, da se elastika večkrat razteguje predvsem zato, da stvari sploh delujejo in/ali da zgolj preživijo.
Podjetniki imajo vsaj možnost, da zaključijo dan z mislijo, da se bodo s problemom ukvarjali jutri, čeprav se ta »jutri« pogosto začne opolnoči. Pri nas, kmetih, pa problemi niso nekaj, kar bi lahko odložili na jutri. Krava ne bo rekla: »Okej, razumem, danes imaš polno glavo.« Svinjak se ne očisti sam in tudi traktor ni ravno sodelavec, ki bi delal nadure brez pritožb. V javni službi pa … hja, tam je verjetno vse kaj laže, mar ne?
Vsekakor je pomembno govoriti o tem, kaj prinese ta stalna dosegljivost za povprečnega zaposlenega, ki se je bil včasih vajen odklopiti po petnajsti uri, zdaj pa tega ne more, ker imamo vsi tako radi prilagodljiv delovni čas. Del mene tudi razume, da je to do neke mere doprinos k zaščiti (duševnega) zdravja tistim, ki bi se radi »odklopili«. A … za nas, kmete, se verjetno kaj veliko ne bo spremenilo.
Še naprej bomo živeli in delali z naravo in njenim ciklom. Ta namreč ni dnevni, temveč letni. Spomladi sejemo, poleti skrbimo za njive in travnike, jeseni pospravljamo pridelke in pozimi načrtujemo. Naša pravica do odklopa pride enkrat takrat, ko (in če) zima pobeli podeželje in narava sama reče, naj si malo oddahnemo. In tudi takrat se znajdem v hlevu ali ob orodju z možem, ker me to izpolnjuje. Ne gre za to, da ne bi želela prostega časa, ampak da je moj prosti čas pogosto le drugo ime za to, kar počnem z veseljem.
Drugače niti ne bi želela. Čeprav včasih, ko stojim sredi travnika in gledam, kako oblaki napovedujejo nevihto tik pred spravilom otave, pomislim, kako lepo bi bilo imeti delo, ki se konča ob 15. uri. Pa se spomnim, da je ravno ta nepredvidljivost tisto, kar dela kmetijstvo tako posebno. Vsako rojstvo živali, dobro letino in vsaj malo nižje letne obratovalne stroške občutimo kot osebne dosežke, ne zgolj opravljen seznam nalog. Delamo z naravo, ne proti njej, pa vendar je narava lahko nepričakovana in neizprosna. Daje pa (tudi) izjemno veliko. Predvsem veliko zadovoljstva, da delaš s svojimi rokami, za svojo družino in za nekaj, kar je veliko večjega od mesečne plače in zadovoljnega šefa v pisarni. Seveda bi pravica do odklopa morda pomenila, da ponoči ne bi gledala telefona in razmišljala, ali je prišel SMS o subvencijah. Ampak ali bi to res pomenilo, da se lahko odklopim od zemlje, živali ali odgovornosti? Dvomim.
© 2026 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
