Spet so napovedali neurje. Toča. Veter. Tisto čudno zatišje pred nevihto, ko še ptiči umolknejo, poznam že od malega. A vseeno me vsakokrat stisne v prsih, kot da je prvič.
Ljudje velikokrat rečejo: »Saj če toča pade, je samo pleh na avtu.« Ampak mi kmetje vemo, da to ni samo površina. Mi se bojimo nečesa večjega. Bojimo se, da bo šla cela sezona dela v nič. Da bomo gledali, kako se polja obarvajo rjavo namesto zeleno. Da bomo spet za leto zadaj.
Ko sem sinoči gledal v nebo, sem si želel, da bi lahko ustavil oblake. A še bolj kot to, sem si želel, da bi se lahko ustavil čas. Po neurju pride tišina. In ta tišina ni vedno pomirjujoča. In ne mislim samo naravne tišine, ko se voda pocedi z dreves. Mislim na tisto doma.
Ko po nevihti ne slišim več grmenja, slišim druge zvoke. Težke korake v hiši. Zapiranje vrat brez besed. Poglede, ki se ne srečajo. Tasta, ki zjutraj reže kruh, kot da rezilo razbija zid med nami. Ženo, ki gre iz kuhinje, preden pridem vanjo. In sebe, ki ne najdem besede, da bi začel pogovor. Ker je včasih tišina varnejša. Vsaj ne grmi. Ampak ta tišina je hujša od neurja. Ta tišina traja. Prevečkrat.
Včasih se mi zdi, da je narava bolj poštena, kot smo ljudje. Neurje pride, pokaže, kaj zmore, in gre. Mi pa svoje nevihte nosimo po hiši dneve, včasih tedne. In ker se ne pogovarjamo, ker si ne povemo, ostaja v zraku nekaj gostega, nekaj, kar duši.
Vem pa eno: nismo edini. Ko poslušam druge kmete, slišim isto – napetosti, neslišane besede, predolgo tišino. In čeprav nihče noče prvi priznati, da doma ni vse v najlepšem redu, je olajšanje vedeti, da se ne kregamo samo mi. Da ima vsak svojo točo. Svoje oblake. Nisem privoščljiv in želel bi si samih lepih pravljic, a ravno to, da drugi poznajo mojo bolečino, mi pomaga zadihati. Ker ni nič sramotnega v tem, da se včasih izgubimo drug v drugem. Pomembno je, da se znamo ponovno najti.
© 2025 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
