Iščete strokovnjaka za pomoč v duševni stiski?

UPAM, KER VERJAMEM

Za nami je 10. september – svetovni dan preprečevanja samomora. Dan, ki nas vsako leto opomni, da se za nasmehi in navidezno močjo pogosto skrivajo bolečine, stiske in občutki nemoči. Priznam, tudi sam sem včasih žalosten, zaskrbljen in tesnoben ob vsem, kar se dogaja v slovenskem kmetijstvu. A da ne bo pomote – nisem še obupal nad sabo in še verjamem v življenje. Prav zato čutim dolžnost, da o tem spregovorim.

Kmetijstvo v Sloveniji je v zadnjem času pred težko preizkušnjo. Novi zakoni, ki jih pripravljajo in sprejemajo, so pogosto neusklajeni s kmetijskimi organizacijami. Namesto da bi bili plod dialoga, posluha za ljudi na terenu in iskrenega sodelovanja, jih pogosto sprejemajo, ne da bi razumeli, kakšne bodo resnične posledice na kmetijah. Za tiste, ki živimo od zemlje in živali, so takšne odločitve usodne. Vsak papir, vsaka nova obveznost, vsaka birokratska zahteva – vse to ni samo črka na papirju, ampak konkreten pritisk na kmeta in njegovo družino.

Veliko razočaranje je bil tudi odhod predstavnikov Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) z razstavnega prostora ob »protestu« prašičerejcev na sejmu Agra. Dogodek, ki bi moral biti priložnost, da bi odločevalci neposredno slišali dejansko stisko kmetov, se je spremenil v prizor, ki je pokazal na pomanjkanje spoštovanja do ljudi, ki kmetijstvo živimo iz dneva v dan. Kmetje nismo številke v tabelah, nismo poskusna polja za nove uredbe – smo ljudje, ki vstajamo zgodaj, delamo do poznih ur, skrbimo, da narod ne bi ostal lačen, in ohranjamo podeželje živo.

Poleg tega pa nas je letos prizadela še širitev bolezni modrikastega jezika. Rejci, ki so zaradi tega ob živali, tako ne izgubljajo samo ekonomskega vira, ampak tudi del sebe. Žival ni samo številka v hlevu – zanjo skrbiš, jo neguješ, spremljaš njeno rast. Ko takšno žival izgubiš, je to bolečina, ki je ne moreš izmeriti v denarju.

Namesto razumevanja pa smo dobili še dodaten udarec. Ministrstvo je kar še naprej dopustovalo, v medijih pa so se pojavile zavajajoče informacije. Ljudje so si ustvarili sliko, da smo si kmetje sami krivi. Pred dnevi me je celo soseda okregala, kako sem lahko tako neodgovoren, da živali nisem dal cepiti proti modrikastem jeziku. Rekla je, da je po televiziji slišala, kakšni smo kmetje, da nismo hoteli cepiti, zdaj pa čakamo, da bo država plačala škodo. »Si študiran, pa takšen? Kakšen kmet si!« je dodala.

Potreboval sem precej časa, da sem ji razložil, da cepiva minulo zimo sploh ni bilo. Da takrat ko se pojavi mušica, ki prenaša virus, cepljenje ni več učinkovito. Povedal sem ji tudi, da že od zgodnje pomladi uporabljam repelente in zatiram insekte. A nisem je prepričal. Še vedno je pripomnila, da so po televiziji povedali drugače. In tukaj bi se res morali vprašati: kdo nam povzroča dodatne stiske – bolezen ali neodgovorno komuniciranje odgovornih? Hvala MKGP, ker namesto pomoči sejete dvom in razdor med ljudmi.

Vse to se sešteva. In včasih se zdi, da je preveč. Vem, da nisem edini kmet, ki ponoči težko zaspi in se sprašuje, kako bo šlo naprej. Stiske so resnične. Ne prizadenejo samo denarnice, prizadenejo duha. Kmet, ki je ostal sam s svojim bremenom, se lahko hitro počuti nepomembnega in pozabljenega. Tu pa preži nevarnost – da bi kdo obupal. Prav zato je prav, da ob dnevu preprečevanja samomora spregovorimo tudi o kmečkih stiskah. To niso posamezni primeri, to je realnost mnogih družin.

Sam se s temi občutki soočam tako, da si priznam, da sem včasih žalosten in zaskrbljen. A hkrati poskušam iskati moč tam, kjer vem, da jo lahko najdem – v svojem delu, v svoji veri in v poslanstvu, ki ga čutim kot kmet. Verjamem, da naše delo ni zaman. Verjamem, da ima kmetijstvo prihodnost, čeprav danes ni lahko. In verjamem, da se je za našo zemljo in naše živali vredno boriti.

Zato je moj zapis tudi sporočilo upanja. Čeprav me boli, ko vidim, v kakšne razmere so nas pahnili odločevalci, in čeprav me skrbi, ko gledam kolege kmete, ki se borijo z boleznimi in neznosnimi pritiski, še vedno verjamem, da ima naše delo smisel. Brez kmetov ni hrane, brez hrane ni življenja. In dokler to vemo, imamo razlog, da vztrajamo.

Ob dnevu preprečevanja samomora želim vsem kmetom sporočiti: niste sami. Vaša stiska je resnična, vaša bolečina je razumljiva. A hkrati je v nas tudi moč – moč, ki jo daje zemlja, delo in ljubezen do živali. Zato se ne predajam obupu. Upam, ker verjamem. Verjamem v svoje delo, v svoje poslanstvo in v to, da bomo skupaj zmogli.

<< Nazaj na osebne izpovedi