Biblioterapija namesto psihoterapije?

Težave v duševnem zdravju dandanes skoraj povsod v razvitem svetu predstavljajo rastočo težavo javnega zdravja. Zato ni presenetljivo, da obstaja široko zanimanje za oblike pomoči, ki jih je mogoče učinkovito zagotoviti več ljudem hkrati. Pri tem se razmišlja predvsem o novih tehnologijah – aplikacijah, ki človeka z duševnimi težavami na primer vodijo skozi postopek sproščanja ali meditacijo, ga povežejo s psihoterapevtom ali celo uporabljajo umetno inteligenco za zagotavljanje medsebojnega vplivanja z bitjem, ki je podobno terapevtu. Toda kot v svojem zapisu za spletno stran Psychology Today (Psihologija danes) izpostavi ameriški filozof in psihoterapevt John T. Maier, razmišljanje o teh novostih lahko zasenči uporabnost starejših tehnologij. Za precej učinkovito med njimi naj bi se izkazale predvsem knjige.

Leta 1980 je v Združenih državah Amerike izšla knjiga ameriškega psihiatra Davida Burnsa z naslovom Feeling Good: The New Mood Therapy (Dobro počutje: Nova terapija razpoloženja). Njen namen je seznaniti širši krog ljudi s kognitivno vedenjsko terapijo za zdravljenje depresije. V naslednjih desetletjih se je s podobnimi knjigami širši krog ljudi lahko seznanil še s kognitivno vedenjsko terapijo za vrsto drugih težav v duševnem zdravju, pa tudi z novejšimi oblikami te psihoterapevtske smeri, kot je dialektična vedenjska terapija. Zavoljo knjig je torej psihoterapija postala dostopna možnost zdravljenja za mnoge.

Toda ali lahko psihoterapija s knjigami, se pravi biblioterapija, resnično nadomesti psihoterapijo v živo? Resnici na ljubo je to vprašanje še precej slabo raziskano. Vendar že obstoječe študije, ki se vanj poglabljajo, govorijo v prid pritrdilnemu odgovoru nanj. Poglejmo si jih nekoliko pobližje.

V osemdesetih letih dvajsetega stoletja je bilo opravljenih več študij, v katerih so biblioterapijo uporabili kot kontrolno obliko terapije, s katero bi lahko primerjali bolj intenzivne oblike terapije. Izsledki so pokazali, da so bili rezultati za kontrolno obliko terapije skoraj tako dobri kot tisti za individualno in skupinsko terapijo v živo, se pravi, da je prva oblika terapije skoraj tako učinkovita kot drugi dve.

Kasnejše raziskave so potrdile, da je biblioterapija skoraj tako učinkovita kot psihoterapija v živo. V eni od njih – iz leta 2004 – tudi niso našli nobene dodatne koristi, ko je bila biblioterapija dopolnjena s skupinsko terapijo v živo.

Vir:

Maier, J. T., The Case for Bibliotherapy, dostopno na internetnem naslovu https://www.psychologytoday.com/us/blog/philosophy-and-therapy/202203/the-case-bibliotherapy

Nazaj na "kaj pričakovati od posameznih oblik pomoči" >>