Za bipolarno motnjo razpoloženja je znano, da se pogosteje pojavlja v družinah, kjer so pri več krvnih sorodnikih prisotne motnje razpoloženja. Za prejšnje generacije je včasih težko ugotoviti, ali so posamezniki imeli motnjo razpoloženja oziroma bipolarno motnjo razpoloženja, saj ljudje sploh niso iskali pomoči. Posumimo lahko, da je v družini motnja razpoloženja, kadar je v več prejšnjih generacijah zaznati veliko težav z alkoholom, samomorilno vedenje, veliko selitev, neurejen življenjski slog.
Približno polovica ljudi z bipolarno motnjo nima sorodnikov z motnjami razpoloženja. Pri nekaterih se kljub temu lahko pojavljajo zelo stresne okoliščine, okužbo z borelijo, motnje delovanja hormonov. Povezave med omenjenimi okoliščinami in začetkom bipolarne motnje za zdaj še ne znamo pojasniti.
Prijetni in neprijetni dogodki lahko sprožijo nove epizode bipolarne motnje razpoloženja. Ponovna epizoda manije ali pa tudi depresije se vam ob izgubi službe lahko ponovi. Najbolje je, da se že prej pripravite – s svojim psihiatrom se dogovorite za predčasni kontrolni pregled, opozorite svojce in opazujte svoje razpoloženje.
Pri prvi epizodi depresije še ne moremo ugotoviti, ali gre za depresivno epizodo v sklopu bipolarne motnje razpoloženja ali za ponavljajočo se depresivno motnjo (pogovorno tej motnji rečemo depresija). Depresija je mnogo pogostejša kot bipolarna motnja razpoloženja. Zato prvo epizodo vedno zdravimo z antidepresivi. Večina antidepresivov pri človeku z bipolarno motnjo lahko sproži obrat faze – to pomeni, da se razvije hipomanija ali manija. Antidepresivi ne povzročijo bipolarne motnje razpoloženja. Antidepresivi bipolarno motnjo zgolj odkrijejo in omogočijo, da se postavi prava diagnoza. To ne pomeni, da so antidepresivi nevarni in da so povzročili škodo. Bolje je čimprej izvedeti, da gre za bipolarno motnjo razpoloženja, saj je zdravljenje povsem drugačno.
Temperament je podedovana lastnost vsakega posameznika. Ločimo več vrst temperamentov: hipertimni, anksiozni, iritabilni, ciklotimni in depresivni. Vsak od teh temperamentov ima svoje značilnosti:
Pri ljudeh sta navadno nekoliko bolj poudarjena dva temperamenta, včasih trije. Ne glede na temperament lahko posameznik razvije motnje razpoloženja. Temperament vpliva na potek motnje razpoloženja.
Verjetno gre v vašem primeru za hipertimni temperament. Veselje in energija, ki sta v vaši naravi, pa sta podobna stanju hipomanije, kar vas je zbegalo. Svetujemo vam, da se posvetite preučevanju vaše narave in temperamenta ter stanja, ko ste privzdignjeni (manija, hipomanija), in poiščete, kje so bistvene razlike. Le tako boste lahko ločili med obema stanjema in v primeru manije/ hipomanije ustrezno ukrepali.
V preteklosti so opravili veliko raziskav, kjer so proučevali, kako se spreminja diagnoza duševnih motenj pri ljudeh, ki so imeli težave v duševnem zdravju. Sprememb diagnoze iz bipolarne motnje razpoloženja v shizofrenijo in obratno je bilo kar precej. To ne pomeni, da se je bolezen spremenila, temveč je znak neustrezne diagnostike v preteklosti in s tem povezan popravek. Danes imamo strožje kriterije za postavitev diagnoze in je takšnih sprememb diagnoz manj. Mnogim ljudem postavijo diagnozo več duševnih motenj in prav to kaže, da smo glede diagnostike bolj natančni.
Shizofrenija in bipolarna motnja se med seboj izključujeta. Obstaja pa posebna duševna motnja, ki se imenuje shizoafektivna motnja. Zanjo je značilno, da ima človek hkrati simptome shizofrenije in bipolarne motnje razpoloženja.
Po maniji se skoraj pri vseh pojavi stanje popolne izčrpanosti in utrujenosti. K temu se pridružijo spoznanja o vseh napačnih odločitvah, ki jih človek lahkomiselno in podjetno sprejema v času privzdignjenega razpoloženja. Kot črni oblaki se nad človeka zgrnejo občutki krivde. Šele zdaj opazi nerazumevanje, razočaranje in jezo okolice, ki je skupaj z njim utrpela veliko škode. Zato velja v depresiji namesto samopomilovanja raje vzpostaviti razumevanje, da je najlažje preprečiti depresijo, če obvladamo manijo. Misel na depresivno fazo in negativne posledice manije je najpogosteje razlog, da se človek v maniji ustavi ter jo omeji z zdravili in dejavnostmi. Tudi v maniji se dobro zaveda, da zatem pride depresija in da česa tako hudega noče doživeti nikoli več v življenju. Če pa v maniji meni, da nikoli več ne bo depresiven, pa čeprav je bil tak še po vsaki maniji, je to znak, da je izgubil stik z resničnostjo.
Blage manije, ki jih opisujete kot ustvarjalno silo in vam ne povzročajo nobenih težav, se imenujejo hipomanije. Kot sami opažate, vam povzročajo težave obdobja depresije in obdobja, ko v normalnem stanju hrepenite po ustvarjalni moči hipomanije. Poleg tega imate težave zaradi prepričanja, da ste lahko ustvarjalni samo v stanju hipomanije. V vašem primeru govorimo o bipolarni motnji tip II, kjer gre za obdobja hipomanij in depresij. Pri bipolarni motnji tip II so problem depresije, ne hipomanije. Depresije pa najlažje preprečimo, tako da obvladamo hipomanije. Druga težava pa je vaše prepričanje, da ne morete biti ustvarjalni brez hipomanije. To ni povsem res. Enako nekateri mislijo, da brez marihuane ne morejo biti ustvarjalni. Hipomanija in nekatere psihoaktivne substance samo olajšajo izražanje potencialov, ki pa so tako ali tako že v človeku. Opazujte se in ugotovite, kaj je tisto, kar vas zadržuje v normalnem stanju. Pogosto je to tesnoba, visoka zahtevnost do sebe, strah pred kritiko … Če te zaviralce obvladate, za ustvarjanje ne boste potrebovali nobene droge ali hipomanije več. Tudi samozavest vam bo zrasla, saj boste obvladovali svoje življenje.
Ljudje pogosto opazijo, da jim psihoaktivne substance (prepovedane in dovoljene) sprožajo nove epizode bipolarne motnje razpoloženja. To ne pomeni, da so psihoaktivne substance vzrok bipolarne motnje. Psihoaktivne substance samo sprožijo nove in nove epizode. Dodaten razlog, da po uporabi psihoaktivnih substanc pride do nove epizode, pa je dejstvo, da ljudje vedo, da psihoaktivnih substanc in zdravil ni dobro jemati hkrati. Zato ob uporabi psihoaktivne substance prenehajo z zdravili. Neredno jemanje pa je prav tako lahko razlog za ponovne epizode. Zato vsem ljudem z bipolarno motnjo razpoloženja priporočamo, da abstinirajo in da redno jemljejo zdravila.
Na prvi pogled med obema vrstama depresije ni posebnih razlik. Pri obeh imamo enako zastavljene kriterije za postavitev diagnoze: vsaj 14 dni depresivnega razpoloženja in/ali nezmožnosti razveseliti se, pomanjkanja energije in volje. Razlike med obema depresijama pa so naslednje:
|
Depresija pri bipolarni motnji razpoloženja |
Ponavljajoča se depresivna motnja |
|
|
Izraženost simptomatike |
Že prva epizoda je pogosto huda depresija s psihotičnimi simptomi ali brez njih |
Prva epizoda je največkrat blaga depresija, ki je človek niti ne dojame kot posebej obremenjujočo, temveč težave zazna šele pri drugi epizodi, ki je največkrat zmerna depresija |
|
Pridruženi simptomi |
Posamezni pridruženi simptomi manije so pogosti – slaba pozornost, slaba koncentracija, pospešene misli, vznemirjenost, čustvena labilnost, hiter govor in povečana aktivnost |
Najpogosteje so pridružene težave bolečine, tesnoba in nespečnost |
|
Trajanje epizode |
Daljše |
Krajše |
|
Sezonsko pojavljanje |
Pogosto |
Redko |
|
Najpogostejša starost ob prvi epizodi |
Najstniško obdobje |
Po 30. letu |
|
Terapija |
Antidepresivi niso učinkoviti |
Antidepresivi so učinkoviti |
|
Psihosocialne težave |
Pogoste |
Manj pogoste |
Simptomi in znaki manije se kažejo na miselni, čustveni, vedenjski in telesni ravni.
MISLI
Zelo živahno razmišljanje, misli kar prehitevajo, beg idej
Slaba pozornost
Pozabljivost
Precenjevanje svojih sposobnosti
Zelo visoka samozavest
Velik optimizem
Veliko načrtov
Veličavske blodnje (nerealne ideje o posebni moči, sposobnostih…)
ČUSTVA
Bolezenska veselost
Razdražljivost
Tesnoba
Jeza
Hitro menjavanje razpoloženja
TELO
Veliko energije
Mišična napetost
Zelo dobro počutje
Zmanjšana občutljivost za bolečino
Pomanjkanje občutka za utrujenost
VEDENJE
Večja zgovornost
Zmanjšana potreba po spanju
Pretirana motorična aktivnost
Opuščanje aktivnosti, ki so za človeka nujne in koristne
Tvegana, nepremišljena dejanja
Izbruhi jeze, napadalnost
Pretirano zapravljanje
Igre na srečo
Povečana želja po spolnosti
Prevelika zaupljivost
Povečana želja po druženju
Pridružene motnje so bolj pravilo kot izjema in anksiozne motnje, kamor spada obsesivno kompulzivna motnja, so med najpogostejšimi. Obsesivno kompulzivna motnja se rada pojavi v času depresije pri bipolarni motnji. Možno pa je tudi, da se v času depresije že prej prisotna obsesivno kompulzivna motnja okrepi. Obsesivno kompulzivno motnjo zdravimo z antidepresivi, ki jih dodamo obstoječim stabilizatorjem razpoloženja.
Vrsto bipolarne motnje določa zgornji pol: manija je zgornji pol pri bipolarni motnji tip I in hipomanija (blažja oblika manije) je zgornji pol bipolarne motnje tip II.
Če v stanju privzdignjenega razpoloženja zabredete v težave, gre za manijo in bipolarno motnjo tip I. Imate dva problema – obvladati manijo in depresijo.
Če si v stanju povišanega razpoloženja ne nakopljete nobenih težav, temveč ste še celo bolj ustvarjalni, imate hipomanijo in bipolarno motnjo tip II. Za vas so problem dolge, mučne, hude depresivne epizode.
Pri tipu I in pri tipu II obstajata dve komplikaciji: mešana epizoda in hitro krožna oblika bipolarne motnje razpoloženja.
Mešana epizoda je epizoda, kjer so hkrati prisotni simptomi manije in depresije.
Hitrokrožna oblika pomeni, da ima človek več kot 4 epizode na leto. Epizode so lahko depresija, manija ali mešana epizoda. Spremembe razpoloženja so lahko dogajajo celo vsak dan. Možna so obdobja več mesecev depresije, nato manija, pa spet več mesecev depresije. Človek je lahko brez remisije več let, kar njega in svojce povsem izčrpa.
Že ob prvi hospitalizaciji je mogoče pri nekaterih ljudeh postaviti pravo diagnozo bipolarne motnje razpoloženja. To pomeni, da so zdravniki v času te hospitalizacije doživeli vsaj dve epizodi – eno manijo in eno depresijo ali pa dve maniji. Takšna diagnoza je povsem verodostojna. Za vašega prijatelja je to sreča v nesreči – hitra diagnoza pomeni hitro ustrezno zdravljenje.
V literaturi je res zaslediti podatki, da za pravo diagnozo potrebujejo 10 in več let. Toda tako dolga pot do prave diagnoze je zelo slaba stvar in kaže na to, da smo zdravniki premalo pozorni ter da ne opravimo svojega dela dovolj skrbno. Zdravniki smemo in moramo diagnozo bipolarne motnje razpoloženja postaviti čimprej in ne čakati 10 let ali celo dlje. Napačna diagnoza pomeni napačno zdravljenje in če to traja desetletje ali celo več, bo škoda velika, včasih celo nepopravljiva.
Zdravljenje bipolarne motnje razpoloženja je zelo drugačno od zdravljenja duševnih motenj, katerih diagnoze postavimo napačno. Največkrat bipolarno motnjo tip I zamenjamo za shizofrenijo, bipolarno motnjo tip I pa za osebnostno motnjo in/ali ponavljajočo se depresijo.
Izguba stika z resničnostjo se pri bipolarni motnji razpoloženja pokaže na več načinov.
Na primer, v maniji človek meni, da je povsem zdrav, le morda malo preveč vesel, in da nikoli več ne bo depresiven in ne bo utrpel nobenih posledic, čeprav se vede povsem nerazsodno, troši denar, se neprimerno obnaša …
Še bolj očitne so grandiozne blodnje, ko je človek povsem prepričan o svojem poslanstvu, veliki moči, izjemnih sposobnostih. V takšnem stanju lahko postane tudi preganjalno blodnjav, češ, da ga okolica in različni organi nadzorujejo prav zaradi njegovih izjemnih sposobnosti.
V depresiji je povsem prepričan, da mu ni pomoči, da ne bo nikoli bolje in da nima smisla, da se trudi, jemlje zdravila.
V depresiji se lahko pojavijo blodnje o krivdi, na primer da je odgovoren za nesreče, vojne. Pojavijo se lahko blodnje o ekonomskem propadu, ko človek meni, da je vse propadlo, da ni več rešitve zanj in za njegovo družino. Nadalje so možne hipohondrične blodnje, da je človek neozdravljivo bolan, da je okužil svojo družino … Možne so tudi nihilistične blodnje, ko človek meni, da ga ni več, da sveta ni več in da ni prihodnosti.
Izguba stika z resničnostjo je nevarna, saj v takšnem stanju ljudje sprejemajo povsem neustrezne in tudi nevarne odločitve. Nevarnost samomora je v stanju izgube stika z resničnostjo povečana. Prav tako je povečano tveganje za nesreče ali izgubo premoženja. Neustrezno vedénje obremeni odnose z bližnjimi.
Velja enako kot v fazi odmika v depresiji. Predhodno, ko je človek stabilen, se je treba z njim dogovoriti, na kakšen način naj ga okolica opozori, da prekipeva od energije in da bi se moral začeti ustavljati. Paziti je treba, da je opozorilo primerno, da človeka ne užalimo in da dosežemo namen.
Osnovni namen referenčne osebe – tako se namreč reče osebi, ki opozori na spremembo razpoloženja, je, da podpira osebo z bipolarno motnjo, da pravočasno ukrepa in znižuje razpoloženje ter prepreči posledice manije. Ukrepati mora oseba z bipolarno motnjo sama in okno, ko še lahko sama ukrepa, je lahko zelo ozko, časa pa zelo malo.
Če zamudimo in opozorilo pride prepozno, se oseba z bipolarno motnjo ne bo ustavila, saj opozorila ne bo vzela dobronamerno.
V hipomaniji se ljudje zavedajo, da so privzdignjenega razpoloženja in celo še bolj učinkoviti, kot so v normalnem razpoloženju. Zavedajo se počutja in ga hočejo kar najbolje izkoristiti. Če se razvije manija, imajo uvid, da pretiravajo, a čustva jih zelo pogosto zanesejo. Če pa je manija huda in ima psihotične simptome, pa ljudje izgubijo stik z resničnostjo. Prepričani so v svoje blodnje, se po njih ravnajo in jih skušajo uresničiti. Takrat se svoje manije ne zavedajo več. Lahko si zelo škodijo.
S prijateljem, ki ima bipolarno motnjo, se velja predhodno, ko je njegovo stanje stabilno, dogovoriti, kaj bi si od vas želel, ko se prične umikati ali pa ko začne njegova energija prekipevati. Ljudje vam sami najbolj točno povedo, kaj se z njimi dogaja in kaj bi si takrat želeli. Eni si želijo, da drezate vanje in jih povlečete na sprehod, drugi pa bi raje v miru z vami pili čaj in gledali v prazno. Eni pa bi takšno stanje najraje prespali, kar, če ne traja predolgo, tudi ni poseben problem.
Večina si želi, da z okolico ohranja stik, ki pa ne sme biti prenaporen zanje. Zato se velja družiti ob vsakdanjih dejavnostih, kot so priprava skupnega obroka in sprehodi.
Ko je človek urejen, umirjen in priseben, se z njim pogovorimo in sklenemo dogovor, kako delovati, ko bo hudo maničen ali depresiven. V tem kontekstu priporočamo branje knjige Xavierja Amadorja Nisem bolan, ne potrebujem pomoči.
Ko je človek maničen, je z njim praviloma težko govoriti in potrebuje takojšnjo pomoč. Najbolje je, da mu umirjeno povemo, da se očitno nekaj dogaja, da sami nismo strokovnjaki in da bi bilo dobro, da obiščemo strokovnjaka. Izberemo kogar koli – lahko tudi nujno medicinsko pomoč ali izbranega osebnega zdravnika, če do psihiatra ni mogoče takoj priti. Osebo na pregled spremljamo. Če v vaši regiji že deluje Center za duševno zdravje odraslih, lahko svojec pokliče tudi tja in pove za težave. Nato se z osebjem dogovorite, kako ukrepati.
Pogovorite se s predpostavljenim, delodajalec ima moč zaposlenega poslati na izredni pregled na medicino dela, k psihologu in tudi na psihiatrični pregled. Seveda pomaga pogovor in to, da se o motnji čim bolj natančno poučimo.
V naših možganih je na milijone živčnih celic, ki med sabo komunicirajo po sinaptičnih povezavah. V sinaptičnih špranjah so različni kemični prenašalci, ki jih izločajo živčne celice in se vežejo na membrano živčnih celic, na posebna receptorska mesta.
Najpomembnejši prenašalci v možganih, ki so povezani z motnjo razpoloženja, so:
Biološka osnova bipolarne motnje naj bi se skrivala v nestabilnosti dopaminskega sistema, zaradi česar se porušita serotoninski in noradrenalinski sistem. Posledica so simptomi (zlasti tesnoba, depresija, razdražljivost) in nihanje razpoloženja.
Cilj zdravljenja je doseči normalno nihanje razpoloženja, tako da oseba ne bo več imela težav. Z zdravili poskušamo popraviti nepravilno delovanje prenašalcev ter tako zmanjšati simptome in dolgoročno preprečiti pretirano nihanje razpoloženja – razpoloženje poskušamo stabilizirati.
Za zdravljenje bipolarne motnje uporabljamo naslednje skupine zdravil:
Stabilizatorji razpoloženja po zaenkrat še ne popolnoma znanem mehanizmu uravnavajo razpoloženje tako, da preprečujejo njegovo pretirano nihanje in tako ponovno pojavitev epizode manije, depresije ali mešane epizode.
Delujejo tudi antimanično in antidepresivno. Pozor, njihov učinek je zakasnjen in se pokaže šele po 2 do 4 tednih rednega jemanja. Litij je najstarejši stabilizator, znan že več kot 100 let in v rabi več kot 50 let. Antiepileptiki delujejo zaščitno na možganske celice in jih stabilizirajo.
Antipsihotiki so dveh vrst. Klasične antipsihotike zaradi hitrega pomirjevalnega učinka uporabljamo za hitro umirjanje v manični ali mešani epizodi. Atipične (novejše) uporabljamo tako za zdravljenje posamezne epizode kot za preprečevanje ponovitev in stabilizacijo razpoloženja. Njihov učinek je razpršen, saj delujejo tudi na uravnavanje več različnih živčnih prenašalcev v možganih.
Antidepresivi zvišajo raven nekaterih živčnih prenašalcev v možganih (serotonin, noradrenalin) in s tem povečajo aktivnost določenih predelov možganov. Tudi njihov učinek je zakasnjen in ga lahko pričakujemo šele po 3 do 6 tednih rednega jemanja!
Pomirjevala in uspavala uporabljamo kot dodatna zdravila za umirjanje in uspavanje v akutni fazi zdravljenja. Uporabljati jih smemo samo krajši čas! Ne preprečujejo ponovitve in ne stabilizirajo razpoloženja. Njihova nepravilna raba vodi v odvisnost!
Prvo predpisano zdravilo je učinkovito pri manjšem deležu ljudi. Zato je trditev, da je zdravljenje iskanje pravega zdravila oziroma kombinacije zdravil, bolj pravilo kot izjema. Z zdravili bi namreč radi dosegli veliko: obvladali obstoječo epizodo (manijo, depresijo, mešano sliko), preprečili ponovitve bolezni, obvladali pridružene motnje (na primer anksiozne motnje). Pri vsakem človeku zato zdravljenje poteka nekoliko drugače in ima drugačen nabor zdravil. Zdravila se tudi pogosto menjajo. Naj vam vaš psihiater pojasni, zakaj je izbral določeno zdravilo in kako dolgo bosta pri posameznem zdravilu vztrajala.
Vendar samo zdravila niso dovolj. Človek mora tudi sam storiti marsikaj, da se mu stanje izboljša. Naj vam vaš psihiater svetuje, kakšne dejavnosti bi bile za vas najbolj primerne.
Zdravila ne bodo pomagala, če boste zraven zlorabljali psihoaktivne snovi, ki že same po sebi povzročajo nihanje razpoloženja.
Ne gre za okvaro možganov, temveč za nestabilno razpoloženje. Vsi se na spremembe v sebi in okolici odzivamo s čustvi. Včasih uporabimo razlago, da je nihanje razpoloženja pri bipolarni motnji samo bolj ekstremno in dramatično. Ti ekstremi pa so lahko nevarni, neprijetni in dolgotrajni. Ne vemo, ali je to pretirano odzivanje vzrok ali posledica. Marsičesa pri motnjah razpoloženja še ne znamo pojasniti.
Hkrati pa nam znanje o pretirani čustveni odzivnosti pride prav tudi pri zdravljenju in preprečevanju ponovitev. Zdrav življenjski slog in izogibanje psihoaktivnim snovem lahko bistveno pripomoreta k stabilnemu razpoloženju.
Bipolarna motnja razpoloženja ni ozdravljiva. Človek lahko razvije ponovno epizodo tudi po več letih stabilnega razpoloženja.Največ, kar lahko pri bipolarni motnji razpoloženja dosežemo, je, da jo z zdravljenjem obvladamo. To pomeni, da ukrepamo ob prvih simptomih in znakih nove epizode in jo tako preprečimo. Ljudje velikokrat rečejo, da je dobro življenje z bipolarno motnjo razpoloženja povezano z odgovornimi in premišljenimi odločitvami ter vztrajanjem pri njih.
Bipolarno motnjo razpoloženja največkrat primerjamo s sladkorno boleznijo. Človek se drži določene diete, skrbi za redno gibanje, jemlje zdravila … , vse z namenom, da ohranja v krvi stabilno raven glukoze. Tako kot sta pri sladkorni bolezni nevarna in neprijetna tako premalo glukoze kot preveč glukoze, je tudi pri bipolarni motnji razpoloženja najpomembneje najti pravo mero.
Vpliv prehrane na razvoj bipolarne motnje ni znan. Poznamo pa učinke prehrane na potek motnje. Neurejen življenjski slog pomeni tudi neurejeno in nezdravo prehranjevanje. Raziskave so pokazale, da imajo ljudje s povišano telesno težo slabši odziv na zdravila. V raziskavah so se kot blagodejne za potek motnje pokazale omega maščobne kisline, ki jih najdemo v ribah.
Dejavnosti, ki se priporočajo, so odvisne od trenutne epizode motnje oziroma tega, ali gre za remisijo.
Pri maniji, mešani sliki in depresiji se človeku najpogosteje svetuje, naj počne ravno tisto, kar mu je tisti trenutek celo neprijetno.
Še nekaj dodatnih napotkov za soočanje z depresijo: majhne spremembe vedenja v spodbudno smer so dobrodošle, npr. pri depresivni osebi, ki je utrujena, veliko poležava in slabo skrbi zase, je dobro, če si zjutraj, ko vstane, pripravi zajtrk in kavo ter tako lažje začne dan, saj je nekaj že storila zase. Zelo pomembno je, da oseba, ki je v depresiji, ne prekine z vsemi dejavnostmi, ampak vsaj nekatere poskuša obdržati v določeni meri.
Ob pojavu depresije se tudi močno zviša nevarnost za samomor. Brezup in samomorilne misli so običajni simptomi depresije. Ko se tem pridružijo še tesnoba, razdražljivost in nespečnost, nevarnost za samomor še zraste. Takrat je najboljše, da se posameznik oglasi pri zdravniku ter mu pove za te simptome in samomorilne misli. Zdravnik bo predpisal ustrezna zdravila, ki bodo zmanjšala samomorilno nevarnost. Takrat je treba uvesti tudi določene zaščitne ukrepe, kot je povečan nadzor. Dobro je, da posameznik že vnaprej izbere osebo, ki ji dovolj zaupa, da se nanjo obrne v samomorilni stiski.
Še nekaj napotkov za soočanje z manijo; gre za več načinov, kako lahko posameznik prepreči hujše posledice manije na družabnem in finančnem področju:
V remisiji – to je stanju brez simptomov in znakov, pa je pomembno, da se človek loti in sproti rešuje posamezne probleme in obveznosti. Poleg tega je pomembno, da skrbi za svojo psihofizično kondicijo.
Zdravljenje traja celo življenje. To sicer ne pomeni, da bo vsakdo celo življenje jemal zdravila. Nekateri ljudje imajo zelo blag potek bipolarne motnje razpoloženja, dobro podporo pri svojcih in zelo urejen življenjski slog, tako da so znatna obdobja v svojem življenju lahko tudi brez zdravil. Pri tem naj bodo pozorni na zgodnje simptome in znake poslabšanja ter takrat ukrepajo brez odlašanja. Nekateri pa imajo resnejši potek motnje, zelo stresno življenje, živijo v neurejenem okolju, iz katerega ni mogoče hitro in uspešno pobegniti, zato se jim utegne zgoditi, da bodo imeli več epizod. Tudi zanje velja, naj bodo pozorni na zgodnje simptome poslabšanja in hitro ukrepajo.
Človek ne more vplivati na to, ali je motnja izražena močno ali bolj blago. Vsak pa lahko znatno vpliva na potek. Če hitro ukrepa, bo epizoda krajša in blažja. Če ima človek urejen življenjski slog, bo imel manj epizod. Če abstinira, bo imel manj epizod. Če bo človek tako uredil svoje življenje, da bo manj stresno, bo imel manj epizod.
Da, lahko jih uporabljat. Vse naštete metode so posebej učinkovite za premagovanje tesnobe in stresa, kar je pri bipolarni motnji zelo koristno.
Obdobje prvih znakov depresije je zelo pomembno za preprečevanje ponovitve epizode, ker lahko z enostavnimi ukrepi preprečimo razvoj epizode. Najpomembnejše je prepoznavanje za posameznika značilnih, lastnih prvih znakov manije in depresije. Ti se namreč ob vsaki ponovitvi izražajo v enaki, individualni obliki.
Najpogostejši prvi znaki depresije so:
Nekateri ljudje sami oblikujejo strategije spoprijemanja s prvimi znaki depresije, vendar niso vse strategije enako dobre in primerne:
| DOBRE | SLABE |
|
organizirati se in se zaposliti |
ostati v postelji in upati na izboljšanje |
|
poiskati si podporo in iti v družbo |
izogibati se družabnim stikom |
|
ublažiti negativno razmišljanje, tako da se bolj zaposli |
slabo skrbeti zase |
|
prepoznati nerealne misli in razmisliti, ali se je vredno toliko obremenjevati s stvarmi |
poglabljati se v nerealna negativna razmišljanja |
|
izpolnjevati vsakodnevne obveznosti |
opuščati aktivnosti |
|
rekreirati se, skrbeti za telesno kondicijo |
vzeti uspavala, pomirjevala, alkohol, droge |
|
obisk pri zdravniku, psihiatru |
narediti nič |
V povprečju je obdobje zgodnjih znakov manije krajše kot pri depresiji.
Najpogostejši prvi znaki manije so:
Nekateri ljudje sami oblikujejo strategije spoprijemanja s prvimi znaki manije, vendar niso vse strategije enako dobre in primerne:
| DOBRE | SLABE |
|
vzdržati se od preveč k ciljem usmerjenih aktivnosti |
nadaljevati z aktivnostmi in si zadati še več nalog |
|
pomirjujoče aktivnosti |
uživati v občutku privzdignjenosti |
|
vzeti si čas za počitek in spanje |
iti ven in zapravljati še več |
|
izbrati in zmanjšati število nalog |
poiskati še več dela, da si zapolni še zadnjo minuto v dnevu |
|
vzeti si prosti čas, proč od službe, obveznosti |
izgubiti živce zaradi malenkosti |
|
vzeti več zdravil |
piti alkohol in uživati droge, da zdrži tempo |
|
obisk pri zdravniku, psihiatru |
narediti nič |
Strah pred izgubo službe je danes zelo resničen. Nekateri delodajalci so nenaklonjeni ljudem, ki so kadarkoli v bolniškem staležu. Zato mnogo ljudi dela, čeprav so bolni. Taka služba je vir stresa. Če ocenjujete, da utegne vaš delodajalec imeti zadržke zaradi vaše bolniške odsotnosti, razmislite o menjavi zaposlitve, tudi o zaposlitveni rehabilitaciji. Lahko se prešolate, došolate, kar bo dolgoročno za vas bolje. Včasih že iskanje druge zaposlitve poveča samozaupanje.
Lahko pa je vaš delodajalec povsem neproblematičen in je več vaših sodelavcev že bilo v daljšem bolniškem staležu, pa ni bilo nič narobe. V tem primeru se po nepotrebnem obremenjujete in samega sebe pehate v stres. Nobene razlike ni, ali se nekdo zdravi zaradi srčno-žilnih težav, raka ali težav v duševnem zdravju. Stigma, ki spremlja težave v duševnem zdravju, ni le povsem nekoristna, temveč tudi zgolj dodaja breme.
Delodajalec lahko za vašo diagnozo legalno izve samo na en način – tako, da mu jo sami zaupate. Lahko pa o diagnozi sklepa, če vas je kdaj videl v zelo slabi koži in nekaj ve o duševnem zdravju.
Litij je zelo učinkovito zdravilo za bipolarno motnjo tipa 1, so pa lahko prisotne tudi negativne posledice.
Negativna posledica za otroka mame, ki je med nosečnostjo jemala litij, je lahko povečana možnost spine bifide – ene od anomalij hrbtenjače.
Litij tudi dolgoročno moti delovanje ščitnice, zato zdravniki redno gledamo raven ščitničnih hormonov.
Litij lahko vpliva na ledvice, zato spremljamo tudi delovanje ledvic.
Brez zdravil kvalitetno živijo redki posamezniki – predvsem tisti, ki nimajo zelo hudega poteka bipolarne motnje (kratke epizode, ki so bile brez psihoze in jih je bilo zelo malo), ter tisti, ki so svoj življenjski slog zelo prilagodili in tudi nimajo nobenih pridruženih motenj. Obstaja pa veliko ljudi z bipolarno motnjo razpoloženja, ki samo občasno jemljejo zdravila. Nekateri pa si sploh ne upajo biti brez zdravil, saj je bilo v preteklih tovrstnih poskusih preveč hudo in so si nakopali preveč težav.
Kaj je prepovedano po zakonodaji:
Glede na zakonodajo so nekateri poklici nedostopni za ljudi, ki redno jemljejo zdravila za duševne motnje, npr. poklicni vozniki in poklici, kjer ljudje delajo z orožjem. Vendar so izjeme. Po evropski odredbi piloti lahko jemljejo escitalopram – enega od antidepresivov. Pri ljudeh, ki imajo redno terapijo in ki so leta stabilni, se včasih dopušča, da delajo tudi v teh poklicih.
Kaj ni priporočljivo, vendar ni prepovedano:
Nikakor pa za ljudi, ki imajo bipolarno motnjo, ni primerno opravljanje poklica, pri katerem je delo nočno, saj nereden ritem budnosti in spanja lahko poslabša stanje in povzroča ponovitve. Tudi potovanja v druge časovne pasove so lahko problematična.
Nekaj splošnih napotkov glede prekinjanja jemanja zdravil pri bipolarni motnji razpoloženja:
Če obe dejstvi povežemo, je razumljivo, zakaj terapije z litijem pravzaprav nikoli ne prekinemo. Litij je stabilizator in se uporablja večinoma pri bipolarni motnji tip I.
Najlažje in z najmanj škode je mogoče prekiniti redno jemanje uspaval in pomirjeval. Glede antidepresiva je odgovor mnogo težji – če gre za obsesivno kompulzivno simptomatiko ob bipolarni motnji razpoloženja, bo jemanje antidepresivov trajalo nekoliko dlje. V vseh ostalih primerih pa je jemanje antidepresivov omejeno. Stabilizator razpoloženja pa jemljemo celo življenje.
Zdrav življenjski slog pri bipolarni motnji pomeni, da človek načrtno skrbi za svoje zdravje. Obvladuje oziroma zmanjšuje vpliv dejavnikov tveganja za poslabšanje in podpira oziroma zvečuje vpliv varovalnih dejavnikov.
Varovalni dejavniki Rizični dejavniki
Pravilno jemanje zdravil Zloraba alkohola
Neuživanje alkohola in drog Droge
Strukturiran urnik vsakdanjih aktivnosti Nenadne prekinitve jemanja zdravil
Urejen urnik budnosti in spanja Neredno jemanje zdravil
Načrt za ponovno vključevanje v socialne aktivnosti Zlorabljanje zdravil
Sistem podpore: strokovnjaki Motnje spanja
družina Nezadostna ali odsotna socialna mreža
prijatelji Medosebni konflikti
podpora skupnosti Spremembe vlog
Psihoterapija, skupine za samopomoč Izmensko delo
Izobraževanje o motnji Prevelike obremenitve pri delu
Zdravo in urejeno prehranjevanje Potovanja v druge časovne pasove
Stres
Na negativen način izražene emocije (npr. sovražnost družine)
Več kot je epizod bipolarne motnje, večja je verjetnost nove epizode. Videti je, kot da bi motnja vzdrževala samo sebe. Bipolarna motnja se lahko poslabša v primeru, da ljudje živijo zelo neurejeno in stresno življenje in če zlorabljajo ali pa so odvisni od psihoaktivnih snovi.
Če pri človeku vidimo, da redno jemlje zdravila in si zelo prizadeva ohranjati stabilno razpoloženje, pa se motnja kljub temu ves čas ponavlja in ni bolje, je pomembno poiskati psihoterapevtsko pomoč.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
Shrani
Deli s prijateljem