Tudi to je mogoče, saj se ljudje majhnih bremen, ki jih moramo prenašati, velikokrat niti ne zavedamo. Nosimo jih dan za dnem, ne da bi vedeli, da bremena postajajo čedalje težja in večja. Podobno lahko voda preoblikuje kamen: če na kamen kaplja voda, ena kapljica še ne povzroči spremembe, a z leti in stotinami kapljic, razlika postane vidna.
Verjetno ste veliko delali in niste čutili utrujenosti, dokler se niste zrušili. Morda pa spadate med tiste, ki slabše zaznavajo, kdaj so pod stresom. Med osebami, ki zbolijo za depresijo, je zelo veliko takšnih, ki slabo zaznavajo, kdaj so pod stresom, oziroma zelo slabo zaznavajo svojo utrujenost.
Pogosti so primeri, da se depresija razvije pri zelo vestnih, delavnih, natančnih, zanesljivih ljudeh, s katerimi je prijetno delati in znajo v življenju marsikaj prenesti. To so močne osebe. Zaradi vseh naštetih lastnosti med terapevti velja, da z osebami z depresijo pravzaprav ni težko delati, le v pravo smer morajo obrniti svoje dejavnosti. Depresijo je moč pozdraviti. Pogosto smo terapevti skupaj s klienti zelo zadovoljni z izidom zdravljenja. Osebe z depresijo so po navadi potrpežljive in delavne pa tudi se ne pritožujejo, kadar ni nujno potrebno. Tudi terapija depresije je navadno učinkovita.
Ni nujno, da je depresija odraz šibkosti. Če nekdo ne čuti stresa, pritiskov, ampak vse opravi in vse zmore sam, šele depresija pa ga opomni, da je na koncu z močmi pomeni, da gre za zelo močno osebo, ki pa nekoliko slabše zaznava, kdaj je pod stresom.
Najverjetneje gre za bipolarno motnjo razpoloženja, pri kateri razpoloženje niha in ena faza je tudi depresivna. Za tako osebo je pomembno, da pridobiva znanje za depresivno fazo. Drži pa tudi, da v tem primeru ne velja vedno, da depresijo lahko sproži stres.
V vsakem primeru se je smiselno boriti. Ne sklepajte prehitro. Treba je poznati tudi simptome depresije in njihovo prepletanje. Nagnjenost za depresijo še ne pomeni, da smo nujno obsojeni na depresivno in nekakovostno življenje. Ni nujno, da nas zadane tudi drugi dejavnik in da razvijemo depresijo v hudi obliki. Pomembnejši sklep bi bil ta, da se s prirojenimi in pridobljenimi dejavniki ni vredno obremenjevati. Vredno se je spoprijeti z dejavniki, ki nam koristijo. V depresiji ima oseba malo energije in takrat je nesmiselno, da se ukvarja z mislimi o žalostnem otroštvu ali o prirojenih motnjah. Bolje je, da tisto malo energije uporabi za kaj koristnega zase. Ko se bo pozdravila, se lahko povrne k tem mislim, če se ji bodo še zdele zanimive. Misel, da se nima smisla boriti, je povsem depresivna po svoji vsebini in spada med simptome depresije.
Občutek krivde je simptom depresije in je prisoten pri večini oseb z depresijo. Ukvarjanje s temi mislimi je pravzaprav ukvarjanje z depresijo. Depresija zaprede osebo v ukvarjanje z negativnimi mislimi.
Vse več je podatkov, da duševne motnje niso omejene samo na možgane in da so spremembe prisotne v celem telesu. Delitev na telesno in duševno vse bolj izgublja veljavo. Številne raziskave ugotavljajo in potrjujejo vpliv prehrane na duševno počutje, ne samo na telesno zdravje. Zelo zanimivi so podatki raziskav, ki se osredotočajo na črevesje. Nimamo še dokončnih odgovorov, rezultati pa so vredni pozornosti. Ko se pojavi v znanosti neka nova paradigma, ni nujno, da bo že takoj dala zelo velike rezultate. Da je paradigma živa, kažejo nove in nove raziskave.
Povezava dogajanja v črevesju in duševnostno je posredna, preko imunskega sistema in preko hormonov.
Samo stanje gluhosti/naglušnosti lahko povečuje verjetnost za nastanek depresije, kot to velja tudi za druge oviranosti. V življenju se pojavijo ovire in kakršne koli ovire so dejavnik tveganja za težave v duševnem zdravju. Pri tem pa je pomembno, kako jih doživljamo in kako se nanje odzovemo. Zelo veliko je odvisno od posameznika in podporne mreže, ki jo ima. Vsaka oviranost seveda prinese določene specifike in težave, ki jih skušamo zmanjšati na najmanjšo možno mero. Človeka spodbudimo, naj jih sprejme in se ne postavlja v vlogo žrtve. Vsi srečujemo določene (različno težke) prepreke – bolj ko jih znamo sprejeti in se z njimi ne obremenjevati, večja je verjetnost, da ne bomo doživeli težav v duševnem zdravju.
Prevelika obremenjenost lahko vodi v depresijo. Ločiti je treba, ali smo le utrujeni in izčrpani, ali gre že za izgorelost. V primeru izgorelosti smo popolnoma izžeti, dolgo traja, da pridemo k sebi. Na splošno velja, da če se v okoli. 14 dneh ne spočijemo, gre lahko že za izgorelost. Ugotoviti je treba tudi, ali se poleg depresije pojavljajo tudi anksiozne motnje. To lahko ugotovi tudi splošni zdravnik, ne le psihiater. Če se pojavi depresija, človek ni le utrujen, temveč pobit.
Gre za bolezensko nespečnost, ki je običajna pri depresiji. Pogosto traja zelo dolgo in je neprijetna. Pomagate si lahko z dejavnostjo, ki vam ustreza. Na primer, zvečer pred spanjem si privoščite kratek sprehod, zjutraj pa vstanite, čeprav zgodaj, malo potelovadite, pripravite si zajtrk, kavo, preberite časopis, se posebej skrbno uredite in po možnosti pojdite peš v službo ali po kakšnih drugih opravkih.
Gre za bolezensko utrujenost, ki po počitku ne mine, temveč je samo še slabše. Bolezenska utrujenost nastane zaradi drugih razlogov in premagujemo jo s kakršnokoli dejavnostjo. Na primer telesna dejavnost spodbudi možgane zaradi česar je utrujenost manjša.
Povezava med bolečino in depresijo je zapletena. Nekateri imajo najprej hude bolečine zaradi telesne bolezni, saj je to dejavnik, ki naredi osebo bolj občutljivo in dovzetno za depresijo. Če oseba nato razvije depresijo, bolečino čuti bolj zaradi začasnih sprememb v možganih in hrbtenjači. To se na primer dogaja pri sladkorni bolezni (lahko pa tudi pri drugih kroničnih obolenjih), kjer imajo ljudje bolečine v nogah in te se lahko z depresijo stopnjujejo. Zaradi sprememb v možganih in hrbtenjači ob depresiji pa lahko tudi nekatere čisto nenevarne in nepomembne spremembe v telesu, ki so nastale zaradi starosti, postanejo boleče. Ob depresiji zato mnogo oseb prvič razvije bolečino v križu in pri preiskavah se ugotovi, da imajo obrabljeno hrbtenico. A obrabljeno hrbtenico ima večina ljudi že zaradi pokončne hoje. Zdravila proti bolečinam so smiselna, če so bolečine tako hude, da motijo gibanje in spanje.
Veliko oseb, ki prihaja po pomoč zaradi depresije, je bilo predhodno pregledanih pri različnih specialistih zaradi raznovrstnih telesnih težav. A kljub preiskavam niso našli pri njih nič posebnega oziroma potrebnega obravnave. Izključili so resne bolezni. Toda ker so bolečine in težave še vedno prisotne, ljudje pogosto gojijo strah in dvom, namesto da bi se veselili, da so hude in nevarne bolezni izključene. Napotitev k psihiatru je lahko za marsikoga še dodaten vzrok strahu.
Obenem ima depresija vrsto telesnih simptomov, kar lahko zavede tako zdravnika kot osebo z depresijo. Nikoli pa ne smemo podcenjevati telesnih simptomov. Če nikakor ne minejo, jih je potrebno razjasniti, saj je oseba lahko naenkrat zbolela za dvema motnjama. Če pa so bili simptomi enkrat že pojasnjeni, potem ste lahko mirni, da je z vašim srcem, pljuči … vse v redu. Vredno pozornosti je nekaj drugega. Namreč, da kljub zdravniškim izvidom, ki so povsem v redu, oseba ne neha skrbeti. To pa je simptom tesnobe in depresije. Ti dve motnji pa gresta velikokrat z roko v roki.
Gre za enega od temeljnih simptomov depresije, ki podpira vse druge simptome. Življenje je zaradi tega videti, kot bi imeli črna očala, nič ni več dobro, spodbudno, veselo. V preteklosti ni bilo nič veselega, v sedanjosti ni nič vrednega, v prihodnosti pa ne bo ničesar, kar bi bilo dobro. Pomembno je, da se oseba zaveda, da ni vedno razmišljala tako in da gre samo za obdobje, v katerem je depresivna in jo takšne misli prevevajo. Vztrajno si mora ponavljati: to obdobje bo minilo.
Visoko funkcionalna oseba bo lahko blago depresijo brez težav premagovala ter se zavedala svojih težav. Depresija se lahko pokaže bolj v partnerskem odnosu in manj pri delu. Bipolarni spekter je malo več kot bipolarna motnja tipa 1 in 2, obstajata še tip 3 in 4. Pri tipu 3 pride do spremembe razpoloženja pri zlorabi psihoaktivnih snovi, pri tipu 4 (hipertimen temperament) pa depresija na zunaj ni vidna, a bo sam_a pacient_ka tožil_a o simptomih depresije.
Pri visoko funkcionalni osebi se depresija pogosto kaže kot izgorelost.
Možno je, da se prvi učinki pojavijo šele po šestih tednih rednega jemanja antidepresiva. Dovolj velik odmerek je tisti, ko ima oseba vsaj nekaj neželenih učinkov. Na začetku, pri višjem odmerku, pri eni tableti in pol na dan, na primer suha usta. Ena od pasti je, da se v času zdravljena pojavlja nihanje razpoloženja. To pomeni, da je včasih bolje in včasih slabše. To si večina oseb z depresijo razloži kot neučinkovitost zdravil, gre pa za povsem pričakovano dogajanje ob okrevanju. V takih primerih se pogovorite s svojim psihiatrom.
Ne gre za okvaro možganov, ampak za nekaj 10 celic, ki so zelo pomembne in skrbijo za čustva, voljo. Te celice pri depresiji začasno premalo delujejo, zato jim z zdravili in dejavnostmi skušamo pomagati, da bi te celice ponovno začele normalno delovati. Nagnjenost za razvoj depresije pojasnimo s tem, da so te celice bolj občutljive na stres. Omenjene celice se torej na izpostavljenost stresu odzovejo na način, da pričnejo manj delovati. To se pokaže kot simptom depresije pri ljudeh, ki so nagnjeni, da razvijejo depresijo, oziroma kot simptom tesnobe, kadar so ljudje nagnjeni, da razvijejo tesnobo. Antidepresivi oziroma prijetne in spodbudne dejavnosti to neravnovesje popravijo s tem, da te celice spodbujajo in te celice pričnejo zopet počasi normalno delovati. Spodbujanje oseb, ki so tako rekoč preobčutljive na stres, da strese uravnotežijo s prijetnimi in spodbudnimi dejavnostmi, je torej najboljši nasvet, ki ga lahko dobijo.
Depresija je zelo neprijetna bolezen, ki se rada ponavlja, a se epizode depresije lahko ne samo pozdravijo, ampak tudi preprečijo, če se znamo zaščititi pred nekaterimi stresi. Stresi, ki prihajajo od zunaj, so lahko večji ali manjši, bolj ali manj boleči. Nekaterim se lahko izognemo, drugim ne. Z načinom življenja, kjer skrbimo zase in se trudimo pozitivno razmišljati in biti optimistični, ne glede na to, kaj nam neugodnega prinese vsakdan, lahko bistveno vplivamo na doživljanje stresov, ki nas doletijo in se jim ne moremo izogniti. S tem lahko depresijo preprečimo, če pa se že razvije, jo pa vsaj omilimo.
Seveda, način prehranjevanja vpliva na razvoj in ponavljanje depresije, saj je znano, da so motnje hranjenja povezane z razvojem depresije. Pri anoreksiji ima 80 odstotkov bolnikov depresijo. Anoreksija je motnja, kjer osebe nikakor nočejo jesti, oziroma ne morejo jesti in bolezensko hujšajo. Druga motnja, ki je prav tako povezana s hranjenjem je bulimija. Pri njej osebe pretirano jedo, nato pa bruhajo. Pri tej motnji ima depresijo 60 odstotkov bolnikov.
Samo lenarjenje težko opredelimo kot posebej zdravilno, razen če gre za izrazito deloholično osebo, ki nikoli ne zna mirovati. Osebe, ki razvijejo depresijo, raje preveč delajo kot premalo. Vprašanje je, ali lenarjenje za vas pomeni enako kot za nas.
Branje je lahko dobra izbira, v kolikor nimate preveč težav s pozornostjo oziroma osredotočenjem. Branje je lahko dobra izbira, če ste včasih zelo radi brali in si to še vedno zelo želite. Tudi pasivne dejavnosti, kot je na primer sproščanje, meditacija oziroma joga, so ugodne, če nimate preveč negativnih misli, oziroma če ugotovite, da vam te dejavnosti ne povzročajo preveč navalov negativnih misli.
Navadno ne priporočamo gledanja televizije, zlasti, kadar se pri njenem gledanju povsem umaknete vase in ne spremljate dogajanja na ekranu. Kadar pa lahko spremljate dogajanje na ekranu in na primer obnovite vsebino filma, takrat pa spodbujamo takšne dejavnosti.
Trajanje zdravljenja je najbolj odvisno od globine depresije, se pravi od izraženosti posameznih simptomov in njihovega števila. Vse to pa je odvisno tudi od trajanja nezdravljene depresije. Veliko oseb ne more več vplivati na globino depresije in na število simptomov, ker niso prišle pravočasno k zdravniku. Več pa lahko napravijo z drugim dejavnikom, ki tudi pomembno vpliva na trajanje zdravljenja. To je rednim jemanjem zdravil in izvajanjem prijetnih in spodbudnih dejavnosti. Oboje namreč zelo skrajša trajanje zdravljenja, kadar izvajamo vse skupaj vestno, natančno in vztrajno. Velja, da najkrajše zdravljenje simptomov traja okoli štiri tedne, najdaljše pa tudi tri ali šest mesecev. Sledi vzdrževalno oziroma preprečevalno zdravljenje. To traja približno do šest mesecev, če je bilo akutno zdravljenje zelo kratko. Pri zelo dolgem akutnem zdravljenju, se pravi pri zdravljenju, kjer so izzveneli vsi simptomi in znaki depresije, pa je preprečevalno zdravljenje lahko dolgo tudi do dve leti.
Lahko uporabljate avtogeni trening ali kakšno drugo tehniko za ustavljanje negativnih misli. Avtogeni trening je posebej priporočljiv, kadar gre za težave povezane s tesnobo. Avtogeni trening je namenjen za učenje sproščanja za težave pri koncentraciji in podobno.
Tehnika prepoznavanja in ustavljanja negativnih misli ni namenjena zmanjšanju osredotočenosti, kadar seveda omenjene negativne misli niso razlog za njeno zmanjšane. Zmanjšana osredotočenost, slaba pozornost pa tudi slab spomin, spadajo med simptome depresije, vendar jih med samimi simptomi na začetku nismo posebej opredelili. Pri nekaterih osebah z depresijo so ti simptomi posebej pomembni. Ti simptomi so lahko tudi posebej moteči in lahko tudi prevladujejo. Zlasti osebe, ki opravljajo intelektualno delo, se pogosto pritožujejo nad temi simptomi. Za izboljšanje osredotočenosti velikokrat svetujemo branje in sicer najprej kratkih besedil, postopoma pa daljših. Včasih svetujemo čisto kratka besedila, na primer en kratek članek iz revije ali en kratek članek iz časopisa. Nato svetujemo malo daljše članke, nato eno poglavje iz knjige, nato šele branje česa večjega oziroma gledanje kratke nadaljevanke, malo daljše nadaljevanke in nazadnje celega filma. Ko je oseba sposobna pogledati cel film, ki traja uro in pol, takrat šele svetujemo učenje, oziroma delo na računalniku, ki je daljše od ene ure. Zelo pomembno je, da tako kot stopnjujemo hojo, stopnjujemo tudi intelektualno delo. Pomembno je, da oseba ne doživi razočaranja. Tako, kot si nabiramo telesno kondicijo, si moramo počasi nabrati tudi kondicijo pri osredotočenosti.
Ponujamo vam nekaj možnosti in tehnik:
Tudi otroci so lahko depresivni in potrebujejo obravnavo. Najprej se poskusi s pogovori in vedenjsko-kognitivno psihoterapijo. Lahko se predpiše tudi antidepresive. Najpogosteje se predpiše antidepresive pri otrocih, ki imajo obsesivno-kompulzivno motnjo, kateri se je pridružila še depresija.
Da. V čokoladi je feniletilamin, ki deluje na noradrenalinski nevrotransmitrski sistem. Serotoninski, noradrenalinski in dopaminski nevrotransmiterski sistemi so namreč osumljeni, da pri depresiji začasno nekoliko pomanjkljivo delujejo. Primeren odmerek dobimo, če uživamo črno čokolado. Mlečna čokolada vsebuje premalo kakava in preveč sladkorja.
Povezava alkoholizma in depresije je večplastna. Ljudje z alkoholom blažijo tesnobo in depresijo, a po prenehanju učinka alkohola, sta depresija in tesnoba samo še globlji. Pri ljudeh, ki razvijejo zasvojenost z alkoholom, se lahko depresija pojavi kasneje in je enako pogubna, saj manjša voljo za življenje in ovira zdravljenje. Obeh težav se je treba lotiti skupaj in potrebna je strokovna pomoč. Lahko se zgodi, da človek s pomočjo antidepresivov že dobi voljo, da vzpostavi abstinenco; lahko antidepresive odklanja in vse upanje polaga v vzpostavitev abstinence; lahko pa abstinenco vzpostavi šele v bolnišnici, kjer uvedejo antidepresive. Rešitev je več vrst in pomembno je, da človek vztraja.
V poporodnem obdobju je depresija pogosta. Pomembno je poiskati strokovno pomoč, saj otrok rabi mamo, ki je zdrava in uživa v svojem materinstvu. Partner lahko podpre njeno iskanje strokovne pomoči in jo razbremeni pri vsakodnevnih opravilih, tudi pri skrbi za otroka.
Najbolj se bojimo kronične depresije, ki povzroča trajne spremembe v možganih. Pri teh ljudeh je upravičeno, da se jih doživljenjsko zdravi z antidepresivi in da so trajno vključeni v zdravstveno obravnavo. Še ena oblika depresije je trdovratna - to je organska razpoloženjska motnja, ki se razvije po poškodbi možganov. Depresija zaradi možganske okvare se namreč slabše odziva na zdravljenje. Vseeno je treba človeku pomagati, mu nuditi pomoč in ne razmišljati, da je vsega konec. Prihajajo nova zdravila in tudi v tem je upanje.
Mena in depresija sta povezani. To je že dolgo znano in veliko žensk doživi depresijo prvič v življenju v času mene. Prav tako veliko žensk, ki ima že izkušnjo z depresijo ugotavlja, da je bila depresija najhujša v času mene in da se je zopet stanje uredilo, morda celo popolnoma pozdravilo, ko je mena minila. To je povezano z neravnovesjem hormonov, ki napravijo naše možgane bistveno bolj občutljive. Včasih se zato svetuje, da se uvede nadomestno hormonsko zdravljenje.
Tukaj je zelo pomembno, da razčistimo ali se samo bojite, da bi napravili samomor ali razmišljate, da bi si zares kaj storili. Razlika med tema dvema vrstama razmišljanj o samomoru je namreč zelo velika. Strah pred tem, da bi napravili samomor, ker bi izgubili nadzor nad svojim vedenjem, je panični napad, ki se lahko pridruži depresiji. V tem primeru je najbolj učinkovita pomoč v zniževanju tesnobe. Tesnobo znižujemo s telesnimi dejavnostmi (hojo) ali pa z zdravili, ki jih predpiše zdravnik. Samomorilne misli, ki jih človek razvije, ko je ujet v past, so neznosne in človeka lahko vodijo v samomorilne poskuse. Prav tako so nevarne samomorilne misli, ki jih človek razvija skupaj z razmišljanjem o nesmiselnosti življenja, s črnogledostjo, z nemočjo in brezupom. Takšne misli naj človek zaupa bližnjim in zdravniku, da bo dobil pravočasno pomoč. Gre za stanje, ki mine.
Ni mogoče, da bi prišlo do samomorilnih misli zaradi jemanja zdravil, čeprav se v strokovni literaturi pojavljajo zapisi, da je nevarnost samomora z jemanjem nekaterih antidepresivov večja. Zakaj? Antidepresivi žal delujejo počasi. Žal tudi ne delujejo na vse simptome enako. Najprej nekateri antidepresivi povečajo dejavnost, sposobnost gibanja in še najmanj vplivajo na misli. V kolikor dajemo osebam z depresijo samo zdravila in ne izvajajo dejavnostmi za pozitivno mišljenje, oziroma niso deležne tudi psihoterapevtskih prijemov, se lahko zgodi, da sicer bodo bolj dejavne, vendar bodo še vedno razmišljale negativno. Prav zaradi tega se lahko zgodi, da bodo s pomočjo antidepresivov v prvih tednih zdravljenja pridobile moč, da uresničijo svoje načrte, ki pa so jih imele že dolgo v svojih mislih. Na prvi pogled je zato videti, kot da bi antidepresivi povečali nevarnost samomora.
Strah pred izgubo službe je danes zelo resničen. Službe so bistveno težje, zahteve delodajalcev se nenehno povečujejo. Dolg bolniški stalež je pri nekaterih osebah z depresijo skoraj nujen. Pri nekaterih osebah z depresijo pa bolniškega staleža pravzaprav ni. Bolj pomembno je misliti na nekaj drugega. V kolikor bi se depresija ponovila in bi ta oseba zgodaj pričela z zdravljenjem, bi lahko zdravljenje potekalo tudi brez bolniškega staleža oziroma z zelo kratkim staležem. Zato je pomembno gledati na izkušnjo pozitivno. To pomeni, da si ta oseba zaradi svojih strahov ne sme privoščiti tako globoke depresije, oziroma njenega nezdravljenja. Sedaj pa nima smisla, da se dodatno obremenjuje z vprašanjem izgube službe, čeprav je ta misel lahko zelo resnična. Bistveno bolje je, da se sedaj posveti izboljševanju stanja, saj se bo tako prej vrnila na delovno mesto. Strah pred izgubo službe jo lahko samo vleče navzdol in ji ne pomaga pri okrevanju.
Svojcu najprej povemo, da smo zanj zaskrbljeni in da moramo skupaj poiskati strokovno pomoč. Odstranimo vse nevarne predmete in smo skupaj s svojcem ves čas, dokler ne pride strokovna pomoč.
Gre za neposredno samomorilno ogroženost (prekinjen poskus samomora) in treba je takoj poiskati strokovno pomoč. Ta je na voljo na nujni medicinski pomoči, pri izbranem osebnem zdravniku, pri dežurnem zdravniku psihiatrične bolnišnice in v centrih za duševno zdravje (v regijah, kjer so že vzpostavljeni).
Ljudje svoje težave z duševnim zdravjem vešče in spretno skrivamo, saj so težave v duševnem zdravju še vedno stigmatizirane in se jih sramujemo. Okolica je lahko presenečena, ko izve, da je nekdo, ki se mu na zunaj ni nič videlo, umrl zaradi samomora.
Samomorilno vedenje pri otrocih in mladostnikih obravnavamo zelo resno. Poiskati je treba strokovno pomoč, ki je na voljo v centrih za duševno zdravje otrok in mladostnikov (v regijah, kjer so ti centri že vzpostavljeni), pri družinskem zdravniku, pediatru, šolski svetovalni službi. Otroku in mladostniku pojasnimo, da smo zanj zaskrbljeni in da bi mu radi pomagali. Otroci in mladostniki lahko doživljajo zelo hude stiske zaradi različnih neprijetnih dogodkov v svoji družini, med prijatelji ali v šoli. Nimajo še dovolj izkušenj in niso še opremljeni za soočanje. Njihove stiske ne podcenjujmo, čeprav je lahko razlog za odraslega banalen. Pazimo tudi na vplive družabnih omrežij in nasilja, ki se lahko odvija preko njih.
Nekatere osebe, ki so prebolele številne epizode depresije in imajo prisotne številne dejavnike, ki jih napravijo bolj dovzetne za nove epizode, se velikokrat po posvetu s svojim zdravnikom odločijo, da zdravljenja z antidepresivi ne bodo prekinile. Poleg tega je pri teh osebah velikokrat prisoten dejavnik vzdrževanja depresije, ki je na meji obvladljivosti. Primer: Oseba, pri kateri je bila prva epizoda v srednji šoli in je imela zato slabši učni uspeh, je težje doštudirala, zdraviti se je začela šele pri 28 letih, zdaj je stara 45 let in opravlja zelo zahtevno službo. Ta služba je njen edini vir stika z ljudmi in edini vir zadovoljstva, saj živi z bolnimi starši, za katere mora skrbeti in si zato ne utegne privoščiti drugih prijetnih dejavnosti.
Verjetno je še prezgodaj, možno pa je tudi, da spadate med tiste redke osebe z depresijo, ki tako malo nihajo v razpoloženju, da tega ne opazijo. Mogoče ste se spremenili na zunaj, kajti najprej se lahko pojavijo spremembe na obrazu, čeprav je občutek v telesu še bolj slab. Te spremembe bodo opazili svojci, ki jih lahko vprašate. Osebe z depresijo namreč sebe tudi sicer slabše opazujejo. Preden so zbolele, so se opazovale bistveno manj kot sedaj. Nikoli se niso kaj prida ukvarjale s tem, da so utrujene, čeprav so utrujenost čutile, ker so vedno našle še nekaj kapljic moči nekje v sebi in napravile, kar so se namenile. Tako je šlo desetletja. Tudi bolečine so odlično prenašale. Velikokrat so, preden se je razvila depresija, kljub bolečinam, opravile svoje delo v službi in še delo doma. Depresija, ki se je sedaj razvila, naj bi bila po nekaterih mnenjih znak šibkosti, saj bi morala oseba sama vse premagati. Depresijo osebe doživijo kot padec, da se njim to ne bi smelo zgoditi. Ali res lahko oseba sebe gleda kot šibko? Pravzaprav gre za zelo močne, prizadevne in požrtvovalne ljudi, ki so sebe zatajevali. Zdaj depresija onemogoča, da bi svojo moč usmerili v pravo smer zaradi negativnega razmišljanja, pa še moči jim začasno primanjkuje.
Spomnimo se na dejavnike, ki so osebo pripeljali do tega, da se je pri njej razvila depresija in poglejmo še trajanje nezdravljene depresije, ki vpliva na njeno globino.
Dejavniki so lahko še vedno prisotni, lahko pa ne več. Na nekatere lahko vplivamo, na nekatere ne. Včasih je dovolj že samo to, da se zaradi nekaterih dejavnikov, na katere oseba ne more vplivati, preneha o njih nenehno razmišljati ali pa se zaradi njih vznemirjati in že se stanje začne popravljati. Tak primer je npr. izguba službe in posledična brezposelnost ter nenehna skrb, ki se lahko pojavi pri osebi zaradi te brezposelnosti.
Seveda ne deluje, če rečemo, da o tem ne smemo razmišljati. To lahko pokažemo s preprosto vajo. Če rečemo skupini, da eno minuto ne sme razmišljati o belem polarnem medvedu in pri tem člani skupine gledajo na uro, bodo eno minuto razmišljali samo o belem polarnem medvedu. Če torej nočemo, da skupina misli na belega polarnega medveda, moramo dati naslednje navodilo: eno minuto mislite na zelene žabe v mlaki, ki kvakajo. Mogoče bo kakšna majhna misel še ušla k belemu polarnemu medvedu, večina pa se bo igrala s pomladnimi barvami. Ta primer je koristen za vse, ki jih obremenjujejo negativne misli, ki bi jih želeli odpoditi, pa ne vedo kako.
Seveda pa je lahko prisoten še kakšen drug dejavnik, ki vzdržuje depresijo, kot so osamljenost, brezposelnost, revščina, nepoznavanje jezika, nesoglasja v družini, prisotnost kronične telesne bolezni, telesne bolečine pa še kaj bi se našlo. Pomembno je, da se oseba dejavno loti reševanja teh težav. Se vpiše na jezikovni tečaj, če ima težave s križem, gre na vaje za hrbtenico, če je osamljena, se vpiše v kakšno društvo itd.
Vpliv globine depresije na čas zdravljenja je naslednji: globlja, kot je bila depresija ob začetku zdravljenja, dlje časa bo potrebno zdravljenje.
Predlog odgovora na obe vprašanji: Ko smo v stresu, smo raztreseni, nemirni, čustva nas prevzemajo. Zato je še toliko bolj pomembno, da se najprej umirimo in šele nato razmišljamo. V razmišljanju je najpomembnejše, da ločimo, na katere stvari imamo vpliv in na katere ga nimamo. Izkušnje nam prinesejo modrost.
Dobro je, da oseba loči, na katere dejavnike ima vpliv in na katere ga nima. Povsem nesmiselno je namreč razmišljati o izgubi službe, ki se je zgodila pred enim letom in se zaradi tega jeziti in žalostiti, pri tem pa povsem pozabiti na problem nezaposlenosti, ki je zdaj pereč problem. Predlagamo, da napišete nekaj primerov stresorjev, na katere imate vpliv in se z njimi ukvarjate.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
Shrani
Deli s prijateljem