Osebnostna motnja je skupek osebnostnih lastnosti in potez, ki odstopajo od pričakovanj in ustaljenega ravnanja v kulturnem okolju, iz katerega človek izhaja. Te lastnosti so vztrajne in težko spremenljive. Človeku povzročajo težave. Odražajo se v mišljenju, čustvovanju, odzivanju in odnosih. Ti vzorci so zelo izraženi, nepremakljivi in trdovratni. Človek jih uveljavlja, ne glede na težave, s katerimi se zaradi njih sooča.
Osebnostne motnje so zelo pogoste duševne motnje. Ocenjujemo, da se z njimi srečuje 10% populacije. Najpogostejša in najbolj preučena je mejna osebnostna motnja, pri kateri se kaže izrazita nestabilnost v odnosih, čustvovanju in delovanju.
Odstopanja v mišljenju se kažejo v tem, kako človek razlaga določene okoliščine, kako pogosto uporablja miselna popačenja, kako prepoznava svojo vlogo v svetu, kako opredeli svojo in tujo odgovornost ter kako se spoprijema z različnimi izzivi. Človek je na primer prepričan, da ima samo on prav in da lahko mimo potreb drugih uveljavlja svoje mnenje. Lahko pa ima človek nestanovitno samopodobo in ima enkrat ena in drugič druga prepričanja; enkrat so eni ljudje dobri, potem pa lahko postanejo zaradi ene nepomembne zadeve povsem slabi.
Odstopanja v čustvovanju se kažejo v čustvih, s katerimi se človek odziva na določene zunanje okoliščine ali na svoja razmišljanja. Čustveni odzivi so lahko bolj burni ali pa jih sploh ni, čeprav bi jih pričakovali. Človek se lahko odzove tudi s povsem nepričakovanimi, zlasti neprijetnimi čustvi.
Odstopanja v vedenju se kažejo kot zelo družabno ali pa samotarsko vedenje, ki ga spremljajo burni in nepremišljeni odzivi. Oseba izgubi nadzor nad svojim vedenjem.Vede se neustrezno, lahko tudi nasilno.
Odstopanja v odnosih se kažejo kot odnosi, ki so hladni in odmaknjeni, ali pa močni in burni. Človek z osebnostno motnjo ne upošteva čustev drugega človeka. Odstopanja v odnosih so največkrat povezana z odstopanji v mišljenju, čustvovanju in vedenju, saj bližnji ne morejo razumeti, kaj se dogaja. Odstopanja v odnosih se pokažejo tudi zaradi nepremišljenih dejanj.
Med terapevti sta glede zdravljenja osebnostnih motenj prisotna nihilizem in obup. Vendar nima smisla povsem opustiti upanja. Pri osebnostnih motnjah si je potrebno zastaviti cilje zdravljenja, ki so dosegljivi. S tem preprečimo, da so ljudje po nepotrebnem razočarani. Največji strokovnjak za obravnavo osebnostnih motenj Michael Stone je v svoji knjigi o osebnostnih motnjah in njihovem zdravljenju (M. Stone, 2006: Personality – disordered patients, Treatable and untreatable) opredelil določene osebnostne lastnosti, ki so povezane z dobrim izidom. Med te spadajo sposobnost razmišljanja o sebi in drugih ter o njihovih čustvih, nadpovprečna inteligenca, določene značajske lastnosti (poštenost, želja biti všečen, ohranjanje upanja, popustljivost, ponižnost, usmerjenost na druge, zaupanje, sprejemanje sebe, sprijaznjenost, vedrost, zmožnost odpuščanja, sočutje, spodobnost in moralnost), odkritosrčnost, visoka motivacija, vztrajnost, usklajeni odnosi z drugimi, ugodni kulturni dejavniki, zavedanje težav in prisotnost življenjskega smisla.
Med lastnostmi, ki jih M. Stone šteje med neugodne napovedne dejavnike za izboljšanje pa so: pomanjkanje empatije, nezmožnost razmišljanja o sebi in drugih, nepoštenost, nestrpnost, ponos, usmerjenost vase, samopomilovanje, zagrenjenost, izmučenost, zamerljivost, trdosrčnost, prepirljivost, odsotnost smisla, hudobija, pokvarjenost, neodkritost, nizka motivacija, pomanjkanje vztrajnosti, slabi odnosi z bližnjimi in nezavedanje težav.
Zdravljenje osebnostnih motenj mora biti celostno. Človek z osebnostnimi motnjami ima pogosto pridružene motnje, ki potrebujejo dolgotrajno obravnavo, po navadi tudi z zdravili.
Zdravil za osebnostne motnje nimamo. Obravnava osebnostnih motenj je običajno psihoterapevtska in dolgotrajna. Pri tem se uporabnik in terapevt poglobita v posamezna področja ter rešujeta eno po eno. Najlažje je razumeti terapijo tako, da se v njej krepi ugodne plati osebnosti in zmanjšuje vpliv neugodnih dejavnikov.
Človek z osebnostno motnjo se lahko nauči živeti s svojimi lastnostmi tako, da te ne vplivajo pretirano negativno na njegovo življenje. Nauči se ustaviti, zadržati in premisliti, preden se odzove.
Poglejmo na primer uporabnika z narcistično osebnostno motnjo, ki je poiskal pomoč po četrti propadli zvezi. Povsem se je zavedal, da je on tisti, zaradi katerega zveze niso uspele. Iskreno si je želel partnerske zveze. Z namenom, da bi si povečal možnosti, da mu nova partnerska zveza uspe, se je vključil tudi v psihoterapijo. Po treh letih trdega dela je ugotovil, kako peljati odnos. Ugotovil je, da je tudi v poklicu uspešnejši in da se sam s seboj počuti veliko bolje.
Prepričati nekoga, ki meni, da z njim ni nič narobe (ali pa da bo z njim vse v redu, če se le spremeni okolica), da bo sprejel zdravljenje, se preprosto ne da. Vendar pa se tudi ni dobro podrejati zahtevam osebe, ki ima osebnostno motnjo. S tem škodimo sebi in človeku z osebnostno motnjo. Najbolje je, da nekomu z osebnostno motnjo povemo, kaj nas moti in kakšne odločitve smo glede tega sprejeli. Človeku povemo, da smo sami sebi postavili mejo. Nato pri teh odločitvah - lahko gre za povsem banalne stvari, lahko pa za zelo velike spremembe - dosledno vztrajamo.
Na primer:
Za odgovor na vprašanje je treba vedeti:
Če nekdo pomoči ni pripravljen sprejeti, ne morete pomagati. Izjema je le hospitalizacija proti volji v primeru, da ta oseba ogroža svoje ali tuje življenje in zdravje oziroma povzroča večjo materialno škodo - v tem primeru pokličite 112 in opišite dogajanje. Če vam vedenje te osebe povzroča velike stiske, priporočamo, da si pomoč poiščete sami. Vodite dnevnik svojih opažanj.
Če je nekdo pomoč pripravljen sprejeti, je treba določiti vrsto te pomoči. Najbolje je, da človeka pregleda strokovnjak (psihiater ali specialist klinične psihologije), ki postavi diagnozo in predlaga zdravljenje. Včasih je pot do diagnoze trnova in dolga, saj ljudje že v naprej hočejo pomoč samo v obliki pogovora in razumejo psihiatrično obravnavo kot zgolj predpisovanje zdravil. Psihiatrične obravnave so ljudje bojijo tudi zaradi stigme in vseh mogočih napačnih prepričanj. Tudi obisk pri psihologu ali psihoterapevtu je v takšnem primeru koristen. Morda zdravila niti ne bodo potrebna. Psiholog oziroma psihoterapevt lahko pomagata pri odstranjevanju omejitev in predsodkov, ki jih človek čuti glede obiska psihiatra.
Včasih ljudje sprejmejo zdravila, ki jih predpiše izbrani osebni zdravnik, psihiatrično obravnavo pa zavračajo. Včasih pa ljudje nimajo nobene prepreke in grejo k psihiatru brez najmanjše težave. Kadar gre za osebnostno motnjo in pridružene motnje razpoloženja, je koristna kombinacija obravnave tako osebnega zdravnika kot tudi psihiatra.
Obisk pri specialistu psihiatru in kliničnem psihologu je pomemben tudi z vidika postavitve diagnoze, zato je koristno, da svojci spremljajo osebo na pregled in tudi sami povedo, kaj so opazili. Diagnoza in navodila za obravnavo bodo tako bolj ciljani in učinkoviti.
Če gre za ogrožanje življenja in zdravja, je treba pomoč poiskati takoj. Če gre za okrnjeno funkcioniranje in slabo kakovost življenja, pa se lahko z iskanjem pomoči nekoliko počaka.
Duševnih motenj je veliko vrst in njihovo zdravljenje je zelo različno. Pri nekaterih bo zadostoval pogovor, pri nekaterih psihoterapija, pri nekaterih bo potrebno kratkotrajno, pri nekaterih pa doživljenjsko zdravljenje z zdravili. Tudi oblike psihoterapije so različne in niso vse primerne za vsako vrsto duševnih motenj. Zato je pomembno, da diagnozo čim prej postavi strokovnjak.
Pomembno je tudi, ali se človek zaveda, da je z njim nekaj narobe. Če meni, da z njim ni nič narobe, je dober nagovor naslednji: »Razumem, da ti nič posebnega ne opaziš. Jaz pa mislim, da bi bilo vseeno dobro vprašati strokovnjaka. Ne ti, ne jaz namreč nisva strokovnjaka - zato morava izvedeti njegovo mnenje.«
Če pa sam meni, da ima težave, pa ne išče pomoči, velja človeka opogumiti, da poišče nasvet strokovnjaka in ugotovi, kaj je narobe. Nagovor je podoben zgornjemu: »Razumem, da opažaš … Tudi jaz vidim, da si nesrečen … Ne ti, ne jaz nisva strokovnjaka - dajva poiskati strokovno mnenje.«
Veliko ljudi pa je že iskalo pomoč, vendar so bili razočarani in nezadovoljni, kar jih je odvrnilo od sodelovanja. V tem primeru velja raziskati, kaj se je dogajalo, da pomoč ni bila uspešna. Včasih se razlogi skrivajo v napačnem pričakovanju. Podporna psihoterapevtska obravnava lahko v takšnem primeru pomaga odstraniti ovire in človek vstopi v obravnavo bolje pripravljen.
Človek lahko stori več stvari:
Zaključki takšnih napornih razmerij na delovnem mestu so na primer:
Partnerski odnosi so včasih naporni in nepredvidljivi. Z leti se navadimo na slabe trenutke pri svojem partnerju in jih znamo razložiti. V partnerskem odnosu pa je neprimerno, da prihaja do nasilja. Ne smemo tolerirati psihičnega, ekonomskega, čustvenega in telesnega nasilja. Nasilje poruši zaupanje in slabo vpliva na vse v družini. Predstavlja nepotrebni kronični stres.
Pomembno je, da v mirnem obdobju partnerju povemo, kaj nas moti in kaj želimo, da bi bilo drugače. Če se stvari kljub obljubam ne spremenijo, pa je treba razmisliti o zaključku partnerske zveze.
Odnosi z bližnjimi nikoli niso enostavni. Če opazimo, da smo sami tisti, ki rušimo partnerski odnos, ki si ga želimo in nam veliko pomeni, je čas, da se o svojih lastnostih, negotovostih, strahovih in odzivanjih pogovorimo s strokovnjakom. Psihoterapija omogoča, da se človek bolje spozna in se nauči drugačnih odzivanj.
Pri osebnostni motnji je treba izpostaviti, da se oseba zaveda svojega dejanja, je v stiku s seboj ter okoliščinami in je zato odgovorna za svoja dejanja. Če pa oseba, ki izvrši neko kaznivo dejanje, ni v stiku z realnostjo in je denimo v stanju psihoze (sliši denimo glasovi, ki ji govorijo, da jo bodo ubili, in se zato brani in se ne zaveda resničnosti), vse to upoštevajo na sodišču. Pri osebnostni motnji pa ne gre za motnjo na ravni stika z resničnostjo, zato mora oseba prevzeti polno odgovornost za svoje vedenje.
Kar opisujete, bi lahko kazalo na simptome mejne osebnostne motnje. Ena od značilnosti te se imenuje razcepljanje, ko oseba do nekoga čuti izrazita čustva ljubezni in sovraštva, ki se hitro izmenjujejo. Oseba zaradi preplavljanja močnih in spreminjajočih se čustev zelo trpi in ni zmožna videti bližnjega celostno, torej kot osebo, ki ima tako pozitivne kot negativne lastnosti. Nasprotno, v danem trenutku ga lahko vidi kot zgolj samo dobrega, v drugem pa kot zgolj in samo slabega. Partnerji in druge bližnje osebe lahko pri tem precej trpijo, saj težko razumejo viharna čustva in menjavanja razpoloženj, stališč in vedenj. Najbolj pri tem trpijo otroci, saj ne razumejo, zakaj je eden od staršev enkrat takšen in drugič drugačen.
Gre za različni poimenovanji in razlagi iste motnje iz različnih virov Obstaja tudi poimenovanje antisocialna osebnostna motnja. Pri nas se še vedno pojavljajo nekoliko različne definicije, vendar se v strokovni svetovni literaturi največkrat pojavlja poimenovanje psihopatska osebnostna motnja.
Za psihopatsko osebnostno motnjo je značilno, da ljudje nimajo moralnega kompasa. Drugi so samo orodje za njihove cilje in želje. Brez najmanjše empatije druge izkoristijo, da bi si pridobili koristi, moč, zveze, priložnosti. Lahko so izjemno šarmantni in zavajajoči.
Pri otrocih sicer o psihopatiji, vsaj v polno razviti obliki, ne moremo govoriti. To pa ne pomeni, da se pri njih ne morejo pojaviti brezčutne poteze, ki lahko nakazujejo na kasnejši razvoj motnje. Najbolj zaskrbljujoče so lastnosti, kot so denimo pomanjkanje empatije, pomanjkanje občutka krivde in neprizadetost. Te se lahko kažejo v različnih vedenjih, denimo z nasiljem nad živalmi ali psihičnim in fizičnim nasiljem nad drugimi otroki (npr. otrok v šoli prepriča druge otroke, naj se ne družijo z določenim otrokom in ga osamijo, oziroma ustrahuje in izsiljuje druge otroke). Preveč permisivno okolje, ki tovrstnih vedenj ne zazna in ob njih ne ukrepa, lahko omogoči, da se te lastnosti krepijo in lahko v mladostniškem obdobju privedejo do značilnosti osebnostne motnje. Navkljub temu da pri otrocih ne gre za razvito psihopatijo, je v primerih tovrstnega vedenja potreben odločen odziv, saj je osebnostne poteze v otroštvu veliko lažje spreminjati in smiselno usmerjati.
Ko začutite, da vas manipulirajo, je pomembno o tem najprej spregovoriti s svojimi najbližjimi ter s sodelavci, ki jim zaupate. Morda vam bodo zaupali podobne zgodbe, iz katerih boste lahko razbrali načine, kako se ljudje s temi težavami soočajo. Morda vam kateri od načinov pride prav. Prav tako priporočamo posvet s psihologom, svetovalcem ali terapevtom, ki vas bo podprl v smeri, da boste znali manipulacijam nadrejenega postaviti meje na asertiven način - tako da zaščitite sebe in ne povzročate dodatne škode. Pomembno je pokazati, kje je vaša meja, in ne dovoliti, da se ta prestopi. V kolikor na dolgi rok ne pride do izboljšanja in se še vedno počutite ogroženi, lahko razmislite o ukrepanju v pravno-formalnem smislu (prijava mobinga itd.).
Od svojih staršev dobimo gene in vedenjske vzorce. Nekatere vedenjske vzorce sprejmemo, nekaterih ne sprejmemo. Kadar nas lastnosti naših staršev motijo, si zelo želimo biti drugačni od svojih staršev. Biti drugačen pa ni enostavno. Vzgojiti se moramo sami. To pomeni, da iščemo lastnosti ljudi, ki bi jim bili radi vsaj malo podobni in se od njih učimo. Glede na to, da se zavedate, da določene lastnosti niso v redu in da vam niso všeč, je verjetnost, da boste postali enaki, dokaj majhna. Morda bi vam pomagalo, če bi se o sebi in svojih strahovih pogovorili s strokovnjakom - krajša psihoterapevtska obravnava vam utegne koristiti.
Pri tako majhnem otroku še ne moremo govoriti o osebnostni motnji. Nekateri otroci so bolj živahni, čustveno manj stabilni in bolj občutljivi. Pri takšnih je treba biti pri vzgoji dosleden in otroka usmerjati v boljše vedenje. Svetujem, da se vključite v delavnice za starše »Neverjetna leta«.
Laganje je lahko "preživetvena strategija" narcističnih oseb, saj z lažmi ščitijo svoje rane in boleče izkušnje. Če jih ne ustavi soočenje z resnico, lahko še naprej lažejo. Če pa jih soočenje z resnico stisne v kot, se lahko odzovejo zelo burno.
Ta okoliščina otroka zaznamuje, vendar ni nujno, da bo razvil nefunkcionalno navezanost. Pomembno je tudi, s kom ima stike izven družine: tu so tete, strici, sosedi in druge zanj pomembne osebe, na katere se lahko varno naveže. Naredimo lahko torej predvsem to, da krepimo stike, ki so varni, znotraj katerih dobi drugačno, dobro izkušnjo.
Ti ljudje se običajno zelo redko vključijo v obravnavo. Če se, potem gre praviloma za manjšo izraženost motnje. Edina učinkovita metoda, ki jo trenutno poznamo, je psihoterapija. V tej obravnavi se pri takšnih osebah skuša doseči uvid, da imajo od tega, ko nekoga zlorabijo, lahko več škode kot koristi. S tem uvidom običajno uspejo narediti korak nazaj pri tem, kar počnejo. Pri tej osebnostni motnji – za razliko od večine drugih primerov – ni zaželeno, da psihoterapevt izraža veliko empatije. Nasprotno, tu je bolje, da je psihoterapevt jasen in glasen ter da kaže, da je neustrašen, in si pridobi spoštovanje.
Podjetje je lahko zelo uspešno in ima hkrati zaposlene, ki v ozadju močno trpijo, ker jih izkorišča narcistični nadrejeni. Ta je lahko zelo šarmanten, ambiciozen in iznajdljiv, s čimer lahko pomembno doprinese podjetju. Če so odnosi med zaposlenimi dobri, ni nujno, da se čuti vpliv narcistične motnje nadrejenega.
Spremembe so v takšnih situacijah težke, vendar pa je podpora ključnega pomena. Zato si jo je pogosto treba poiskati drugje – pri prijatelju, bližnjemu, strokovnjaku.
Človeku recimo poveste, da je v zadnjih treh srečanjih povzdignil glas nad vami in da če bo tako nastopil na razgovoru za službo, ne bo uspešen. V pogovoru z njim torej izpostavite njegovo škodljivo vedenje in ga uporabite kot argument za napotitev na strokovno pomoč. To mu povejte, več pa ne morete narediti. Zelo je pomembno, da sprejmete, da ni vse v vaši moči in da ste samo delček na poti njegovega okrevanja.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
Shrani
Deli s prijateljem