4. Osebnostne motnjeStrokovnjaki ocenjujejo, da so osebnostne motnje v porastu. Kljub sorazmerno nezanesljivim podatkom o razširjenosti osebnostnih motenj ocenjujejo, da je v zahodni kulturi od 2 do 13 odstotkov ljudi s takšno ali drugačno osebnostno motnjo. Izkušnjo osebnostne motnje naj bi imelo približno 20 odstotkov ambulantnih in do 40 odstotkov bolnišnično obravnavanih oseb s težavami v duševnem zdravju.
Osebnostna motnja je posebna oblika osebnostne strukture, ki je v splošnem opredeljena kot dolgotrajni vzorec mišljenja, čustvovanja, zaznavanja, vedenja in prevladujočega načina funkcioniranja v medosebnih odnosih, ki se pomembno razlikuje od pričakovanj posameznikovega kulturnega okolja. Dolgotrajni vzorec je tog in razširjen preko širokega nabora različnih osebnih in družbenih okoliščin ter povzroča pomembno subjektivno stisko ali prizadetost. Dolgotrajnega vzorca ni mogoče pripisati fiziološkim učinkom substanc (npr. dovoljenih ali prepovedanih drog ali zdravil) oz. ga ni mogoče pojasniti s kakšno drugo boleznijo (npr. poškodbo glave). Osebnostna motnja je torej razmeroma trajen vzorec skrajnih, močnih, enostransko izraženih osebnostnih lastnosti, ki ima svoje učinke na štirih področjih:
Čeprav osebnostne motnje niso bolezni v ožjem pomenu besede, pač pa dolgotrajna stanja, funkcionalne motnje v osebnostnem delovanju, sodijo med najresnejše duševne težave, ki pomembno vplivajo na posameznikovo vedenje in življenje nasploh.
Če želimo opredeliti težave, s katerimi se človek sooča, je stopnja izraženosti osebnostne motnje ključnega pomena. Najnovejša strokovna delitev osebnostnih motenj se zato osredotoča na opredelitev stopnje izraženosti posameznih osebnostnih lastnosti. Poznamo blago, zmerno in izrazito obliko izraženosti.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
