Za zdravljenje v bolnišnici obstaja več razlogov:

  1. največkrat gre za novo nastalo duševno motnjo, ki ni obvladljiva v ambulantnem vodenju ,
  2. sledi ponovitev že prej ugotovljene duševne motnje pri osebi in to poslabšanje ni obvladljivo v ambulantnem vodenju,
  3. zamenjava zdravil se včasih izvede v bolnišnici, da se zagotovi vse previdnostne ukrepe,
  4. zaradi neželenih učinkov zdravil, ki niso obvladljivi v ambulantnem vodenju.

Pri novo nastali duševni motnji oziroma pri poslabšanju že prej ugotovljene motnje gre lahko za zdravljenje v bolnišnici, na katerega oseba pristane, ali pa je to izvedeno brez njene privolitve. Napotitev v bolnišnico brez privolitve osebe je nujna, kadar je zaradi duševne motnje ogroženo njeno življenje in zdravje ali življenje drugih, oziroma je ogroženo večje imetje.

Dobro je, da oseba oziroma njeni svojci poskrbijo, da je ob sprejemu v bolnišnico na voljo kar največ podatkov o osebi, o njenem zdravstvenem stanju, o prejšnjih boleznih in motnjah ter zdravilih, ki jih oseba jemlje. Najbolje je, da podatke posreduje oseba sama, v kolikor pa to ni mogoče, da jih posreduje nekdo, ki mu oseba zaupa.

Svojci so velikokrat v hudi stiski, ko je njihov domači v bolnišnici, zlasti če je to prvič in če je šlo za neprostovoljno napotitev, izvedeno s pomočjo reševalcev, gasilcev ali policistov. Lahko so jezni, obupani, sram jih je pred sosedi in sorodniki. Pri prvem pogovoru z zdravnikom v bolnišnici pravzaprav najprej sami potrebujejo pomoč, da se razbremenijo vsaj najhujših strahov. Kot smo svetovali za prihod na prvi pregled k splošnemu zdravniku, tudi tukaj ne bo odveč, če si svojci vnaprej pripravijo vprašanja ali pa si pripravijo papir in svinčnik, da si bodo določene odgovore zapisali. V stresu namreč spomin deluje nekoliko slabše.

Da ne bo razočaranja in nepotrebne jeze, si je dobro predhodno pridobiti podatke, kdaj ima zdravnik, ki svojca zdravi, ure, ki so namenjene pogovorom z domačimi. Dobro si je tudi pridobiti termin za pogovor.

Na oddelku določene informacije lahko posreduje medicinska sestra. Predvsem o predmetih, ki jih posameznik potrebuje, bo najbolj vedela prav ona.

Zdravljenje v bolnišnici poteka z enakimi metodami kot zdravljenje v ambulanti. Uporablja se zdravila, psihoterapijo in druge oblike terapije. Včasih lahko izraženost duševne motnje ovira koriščenje vseh ponujenih možnosti.

Zelo naporno in hudo za svojce in za osebe s težavami v duševnem zdravju je soočenje z dejstvom, da zdravila začnejo delovati počasi in da je počasna tudi rehabilitacija. Določeni učinki se pričakujejo v tednih, določeni pa v mesecih. Poleg tega je izjemnega pomena, koliko se vloži lastnega truda in sodelovanja.

Ko posameznik zapusti bolnišnico, ima postavljeno diagnozo in predpisano oziroma priporočeno zdravljenje. To se nadaljuje v ambulantah in v programih služb za duševno zdravje v skupnosti. Ne gre samo za jemanje zdravil, ampak tudi za različne načine podpore, da bi se posameznik lažje ponovno vrnil v vsakdanje življenje in prevzel svoje obveznosti. Posameznik se mora najprej znajti, katere zadeve bo urejal pri izbranem splošnem zdravniku in katere pri svojem ambulantnem psihiatru in potem to uskladiti in izvajati tako, da se zdravje izboljšuje. Spomnimo se nalog osebnega zdravnika in specialista psihiatra.

<< Nazaj na "kaj pričakovati od posameznih oblik pomoči"