Če se zazremo v zgodovino in v starodavne kulture ali pa povprašamo starejše ljudi, bomo povsod zasledili razmišljanje, da je beseda lahko zdravilna. Že samo to, da ima nekdo, ki se sooča s težavami, možnost, da lahko o njih spregovori, ne da bi ga pri tem obsojali, lahko včasih razreši velike notranje stiske. Če pa ima takrat ob sebi še strokovnjaka, ki ve, kako pomagati potem je zdravilna moč besede lahko še toliko večja.

Kaj je psihoterapija?

Psihoterapija je metoda zdravljenja, ki jo uporablja usposobljen psihoterapevt kot pomoč osebi pri obravnavi njenih težav v življenju. V psihoterapiji obstaja cela vrsta različnih tehnik, ki slonijo na gradnji odnosa preko izkustva, na spreminjanju dialoga, komunikacije in vedenja z namenom izboljšanja duševnega zdravja osebe ali za izboljšanje odnosov v skupini, kot je na primer družina.

Poznamo več različnih vrst psihoterapije, vse pa so namenjene pomoči ljudem, da se lažje soočijo in premagajo posamezne probleme v življenju, kot so stres, čustveni problemi, kognitivni problemi, težave v medosebnih odnosih ali neprijetne navade. Vsem psihoterapijam je skupno, da zdravijo na osnovi pogovora in odnosa z drugo osebo in včasih na osnovi (skupnih) dejavnosti.

Kako poteka psihoterapevtsko zdravljenje?

Psihoterapija običajno poteka na rednih srečanjih (seansah), ob istem času in na istem mestu, enkrat tedensko ali enkrat na dva tedna, odvisno od potreb klienta. V procesu psihoterapije se najprej oceni začetno stanje. V terapevtskem dogovoru klient in terapevt določita cilje, potek in pravila terapije. Vse udeležence veže na dogajanje v seansah dogovor o zaupnosti, tako da vse povedano ostane znotraj prostora in odnosa terapevt - klient oziroma znotraj terapevtske skupine.

V individualni psihoterapiji se klient in terapevt običajno pogovarjata 50 minut.

V skupinski terapiji se srečujejo različni ljudje s podobnimi problemi v enaki zasedbi in z enim ali več terapevti. Ta srečanja so lahko daljša kot pri individualni psihoterapiji. Skupinska terapija se lahko zdi manj osebna, vendar je pri določenih problemih to najboljša izbira zdravljenja. Izkušnja ob odkritju, da v svojih težavah nismo osamljeni, ampak da ima več ljudi zelo podobne probleme, ter izkušnja, da lahko tudi s svojimi težavami pomagaš drugim, je močna spodbuda in pogosto prvi korak proti izboljšanju počutja.

V partnerski terapiji se terapevt ali terapevtski par srečajo s parom ali s partnerjema, da lahko skupno obravnavajo njune probleme.

V družinsko terapijo je vključena celotna družina in s parom terapevtov ali enim terapevtom obravnavajo problematiko, ki vpliva na celo družino. Pri obeh slednjih terapijah se oceni zgodovina partnerskih in/ali družinskih odnosov, konstruktivne in destruktivne komunikacijske vzorce, močne točke odnosa, mehanizme soočanja, ki do sedaj niso bili uspešni, cilje osebe v odnosu ali družini in njene neuresničene potrebe.

Kdo izvaja psihoterapijo?

Psihoterapevt je lahko psihiater, psiholog ali kateri drug strokovnjak iz področja duševnega zdravja, ki je dodatno usposobljen v psihoterapevtski dejavnosti. Tako ima lahko psihoterapevt tudi različno temeljno izobrazbo, če je opravil poglobljene psihoterapevtske treninge. Trenutno je večina psihoterapevtskih storitev samoplačniških, saj maloštevilni specialisti klinične psihologije in specialisti psihiatri ne zadostijo potrebam in povpraševanju po njihovih storitvah.

Katere vrste psihoterapije poznamo?

Obstaja zelo veliko vrst psihoterapij, med njimi so najbolj pogoste:

Kaj je značilno za posamezne vrste psihoterapij? Poglejmo nekatere od njih.

Psihoanalitična psihoterapija: Zanjo je značilno prepričanje, da na trenutno vedenje osebe, njeno čustvovanje, njene kapacitete za funkcioniranje in vzorce v odnosih globoko vplivajo njene izkušnje iz zgodnjega otroštva. Osredotoča se na občutenja, ki jih imamo do drugih ljudi, zlasti do lastne družine in do tistih, ki so nam blizu. Zdravljenje vključuje razgovor o preteklih izkušnjah in kako so te lahko pripeljale do njene sedanje situacije in tudi kako lahko te pretekle izkušnje vplivajo na trenutno življenje osebe. Ob podpori terapevta oseba podoživlja svoje težave, spreminja in odpravlja boleča doživljanja sebe ter neustrezne in konfliktne odnose z drugimi, ki so pogosto rezultat travmatskih izkušenj iz otroštva oz. motenj v osebnostnem razvoju.

<< Nazaj na "kaj pričakovati od posameznih oblik pomoči"