Iščete strokovnjaka za pomoč v duševni stiski?

Ni tako bistveno, s čim je posameznik zasvojen, ampak kakšen odnos ima do te snovi oziroma dejavnosti – kar je za nekoga strast in izpolnitev v življenju, je za drugega lahko pot v pogubo

Ob besedi zasvojenost pogosto pomislimo na vse, za kar ta človeka v življenju prikrajša. Kanadski zdravnik in psihoterapevt Gabor Maté predlaga, da na motnjo pogledamo z drugačnega vidika: kako ta omogoča posamezniku, da se sooča s težavami v življenju in si raje zastavimo vprašanje, kaj človek z zasvojenostjo pridobi.

Po Matéjevem razumevanju zasvojenost ni preprosto slaba navada, moralna šibkost ali zgolj bolezen možganov. Gre za poskus reševanja notranje stiske. Za vsako zasvojenost, kemično ali nekemično, je značilno, da prinaša kratkotrajno olajšanje ali užitek, zato človek vedno znova hrepeni po uživanju snovi ali opravljanju dejavnosti in tega kljub negativnim posledicam ne zmore opustiti. Ključno vprašanje torej ni, zakaj nekdo denimo pije alkohol ali igra igre na srečo, ampak kaj poskuša na ta način razrešiti.

Zasvojenost glede na psihiatrove klinične in osebne izkušnje lajša duševno bolečino, blaži stres, krepi notranji občutek nadzora in zapolnjuje čustveno praznino. S tega vidika je zasvojenost kratkoročno učinkovita. Vendar, kaj pomeni, če se nekdo lahko umiri samo takrat, ko na primer uživa drogo ali gleda pornografijo? Kaj pomeni, če brez omame ali ponavljajočega se ustvarjanja občutka vznemirjenosti ne zmore zdržati z lastnimi intenzivnimi občutji? S tega vidika je zasvojenost le še eden od znakov globlje duševne stiske in po Matéju je ta stiska pogosto povezana s travmo. Ni nujno, da gre za tragične dogodke ali zlorabe v otroštvu. Lahko gre za pomanjkanje ljubečega odnosa s čustveno odzivnim staršem, zaradi česar se posameznik že kot otrok lahko nauči, da ni varno biti pristen in v stiku s samim seboj. Nauči se tudi, da je svoje občutke treba potlačiti in jih utišati oziroma notranjo praznino zapolniti.  Zasvojenost tako postane način uravnavanja čustev.

Maté pri razvijanju svojega pogleda na zasvojenost in obravnave motnje ne izhaja le iz teoretičnih predpostavk, ampak tudi iz povsem lastne izkušnje. V javnosti je odkrito spregovoril o lastni izkušnji zasvojenosti s kompulzivnim nakupovanjem zgoščenk s klasično glasbo in o deloholizmu. Pripovedoval je, kako ga ni zasvojila sama glasba, ampak občutek vznemirjenja med razmišljanjem o nakupu in pred dejanskim nakupom nove zgoščenke. Sam to poimenuje kratek »dopaminski pobeg« iz notranje praznine. Z odkritostjo glede svoje izkušnje v javnosti psihiater razbija mit, da se zasvojenost zgodi drugim in trdi, da smo vsi nekje na lestvici zasvojenosti.

Če zasvojenost razumemo kot poskus reševanja čustvene stiske, zdravljenje ne sme biti usmerjeno zgolj v odpravo vedenja. Ključno je odkriti in obravnavati globlji vzrok, sicer se bo posameznik prej ali slej vrnil na stara pota oziroma razvil nadomestno vedenje, ki bo temeljilo na enakih nezdravih mehanizmih. Resnično okrevanje zahteva prepoznavanje in zmožnost zdržati s svojimi občutji, razumevanje lastne preteklosti iz časa odraščanja in odnosov, ki so nas zaznamovali, zmožnost sočutja do sebe, stik s svojim telesom in izkušnjo varnega odnosa, kjer se počutimo slišane. Kot poudarja Maté, zasvojenost izgubi svoj namen šele tedaj, ko zmoremo s svojimi neprijetnimi občutji zdržati trezni.

Povzeto po: Simon, Rich in Lauren Dockett. »The Addict in All of Us. Gabor Maté's Unflinching Vision«. Intervju z Gaborjem Matéjem. Psychotherapy Networker, julij/ avgust 2017.

Dostopno na: https://www.alternet.org/2017/10/addict-all-us-dr-gabor-mate-problem-we-all-live

<< Nazaj na zanimivosti o zasvojenosti