Na dogodke se vedno odzivamo tudi s čustvi. Ta so lahko burna in kratka (afekti), lahko pa so močna in dolgotrajna (razpoloženje). Čustva so lahko prijetna ali neprijetna.
Poznavanje svojih čustvenih odzivov je pomembno iz več razlogov:
- čustveni odzivi pripovedujejo o nas samih in nam pomagajo, da se bolje spoznamo;
- prepoznamo lahko, na kaj in kako se odzivamo in s tem lahko na svoja čustva sami vplivamo z različnimi dejavnostmi;
- razumevanje svojih čustev in sebe nam pomaga, da smo za svoja čustva odgovorni sami ali da imamo svoje življenje v svojih rokah.
Poglejmo si podrobneje, kaj se dogaja z nami, ko neko dogajanje v nas samih ali v okolici (vedenje neke osebe ali skupine oseb ali dogajanje v družbi nasploh) v nas sproži močna čustva.
Dogodek oseba skladno s svojimi izkušnjami in znanjem opredeli bodisi kot prijeten, nepomemben in nevreden pozornosti, ali nezaželen, nevaren … Ta opredelitev dogodka je tako hitra, da misli, ki opredeljuje, kako dogodek doživimo, niti ne zaznamo.
Zaznamo pa čustva, telesni odziv in vedenje. Ta čustveni, telesni in vedenjski odziv je skladen s tem, kako smo si dogodek razložili in kaj za nas pomeni. Zato lahko prav iz tega odziva pridemo do osnovne opredelitve dogodka za nas. Kognitivno vedenjska psihoterapija deluje prav tako, da raziskujemo svoje odzive in si jih skušamo pojasniti. Nadalje pa ta terapija pomaga tudi tako, da človek predrugači odzive, ki niso najbolj ustrezni oziroma povzročajo nepotrebno nelagodje.
Primer: Oseba A od sodelavcev v službi dobi rože za rojstni dan. Prvič je od nekoga v službi dobila pozornost. Zjoka se od ganjenosti in hkrati razmišlja, da si tega ne zasluži. Nato si v svoji negotovosti očita, da se je zjokala v službi. Vse to, namesto da bi uživala v pozornosti sodelavcev in lepem šopku rož.
Vse lepo in prav, si verjetno mislite, kaj pa ko nas močna čustva povsem preplavijo, tako pretresejo, da ostanemo povsem brez besed? Ali pa ko v nas sprožijo burni vedenjski odzivi (se skregamo, zjokamo, ostanemo brez besed)? Kaj pa s tem?
Če občutimo tako burna čustva, to pomeni, da se dogaja nekaj, kar je za nas same izjemnega pomena. Če je le mogoče, se takrat ustavimo in opazujemo sebe in okolico. Naj se čustveni vihar malo umakne. Potem pa pride trdo delo. Posvetimo se tem čustvom, samemu dogodku, ki jih je sprožil in si skušajmo razložiti, kaj se je dogajalo in predvsem, zakaj je tako. Vsi psihoterapevtski pristopi pri tem raziskovanju lahko pomagajo.
Zdaj pa poglejmo stvari še z drugega zornega kota.
Če torej dogajanje vpliva na naša čustva, lahko z načrtovanjem različnih dejavnosti izboljšujemo svoje razpoloženje. Vsi to dobro poznamo in zato v svoje življenje vključujemo dejavnosti, ki so prijetne, dvigajo razpoloženje, nas bogatijo. Zato se družimo, poslušamo glasbo, beremo knjige, se sprehajamo ali dirjamo s kolesom – ker vemo, da se po tem dobro počutimo.
Primer: Ko osebo B sprašujejo, kako si v svojem natrpanem delavniku lahko privošči psa in ali ji ni nikoli težko peljati psa na sprehod, oseba B odgovori: »Včasih je res težko oditi še na sprehod, a nikoli ne pridem domov slabe volje.«
Kognitivno vedenjska psihoterapija depresije temelji prav na dejstvu, da dejavnosti vplivajo na razpoloženje. Depresijo bomo mnogo hitreje premagali, če se bomo lotili prijetnih, sproščujočih dejavnosti.
V zdravljenju in preprečevanju depresije uporabljamo vrsto dejavnosti, ki so prijetne, spodbudne in koristne. Dobro izbrana dejavnost ne vpliva samo na razpoloženje, temveč na več področij našega življenja.
Med dejavnostmi, ki izboljšajo razpoloženje, sodijo na primer uravnotežena prehrana, telesna dejavnost, druženje, ukvarjanje s hobiji, sprotno reševanje problemov.
Ne glede na to, ali gre za depresijo ali pa vsakodnevne čustvene odzive, smo zanje odgovorni sami. Naša čustva so del naše edinstvenosti in naše življenje obarvajo. Čustev ne zatiramo, pač pa jih izražamo na ustrezen način. Če se vzbudijo, pomeni, da se dogaja nekaj, kar je za nas pomembno.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
